zveza veteranov vojne za slovenijo

UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Specialistični študij obramboslovja

Specialistična naloga

Datum: 23. 06. 2001

Viri

Priloge

Seznam kratic

AO Armadna oblast
b/d Bojna dejstvovanja
CO Civilna obramba
CZ Civilna zaščita
div.v diverzantski vod
DPS Družbenopolitična skupnost
GD Gasilski dom
IPM Izpostavljeno poveljniško mesto
JLA Jugoslovanska ljudska armada
JOd Jurišni odred
K (1-4) Načrt KAMEN 1-4
KS Krajevna skupnost
LPM Lažno poveljniško mesto
MNZ Manevrska struktura narodne zaščite
MORS Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije
N nasprotnik
NPM Naslednje poveljniško mesto
ObmŠTO Območni štab za teritorialno obrambo
OPB Obveščevalna priprava bojišča
OPM Osnovno poveljniško mesto
OŠ Osnovna šola
OŠTO Občinski štab za teritorialno obrambo
OT Oklepni transporter
OZD Organizacija združenega dela
PEM Posebna enota milice
PdivOd Protidiverzantski odred
PM Poveljniško mesto
POOd Protioklepni odred
POS Protioklepna skupina
PŠTO Pokrajinski štab za teritorialno obrambo
RK Rdeči križ
RPM Rezervno poveljniško mesto
SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija
SLO Splošna ljudska obramba
SO Skupščina občine
ŠV Štabna vaja
T Tank
TO Teritorialna obramba
TPM Taktično poveljniško mesto
VED Vojaško evidenčna dolžnost
VIP Vodenje in poveljevanje
VTV Vojaška taktična vaja
VVO Vzgojno varstvena organizacija
ZPM Zaledno poveljniško mesto

1.0 UVOD: TEORETIČNA UTEMELJITEV RAZISKAVE

Leto 1991 bo zaradi junijsko-julijske vojne in osamosvojitve Slovenije za vedno zapisano v slovensko zgodovino. Predstavlja mejnik med dvema dobama in izkušnjo, ki bo za zmeraj vtisnjena v narodov zgodovinski spomin. Ta spomin bo pravi in pravilen le, če bo predstavil razmere iz tistega časa verno, nepristransko in uravnoteženo. Takšen prikaz razmer pa ni pomemben samo za Slovenijo kot celoto, ampak tudi za dogajanja v njenih pokrajinah. Pomemben delež, predvsem na področju oboroženega boja, so dali vojaki Teritorialne obrambe na območju občin G. Radgona, Ormož in Ljutomer, ki je po vojaški odgovornosti spadalo pod poveljstvo 73. območnega štaba za Teritorialno obrambo Ljutomer. Številka 73 pomeni kombinacijo med 7. PŠTO Maribor in 3. Območnim poveljstvom Ljutomer. Pod poveljstvom tega štaba so potekali spopadi v Ormožu, Kačurah, Banfiju, Gibini, Presiki, Pristavi, Ljutomeru, Stari Novi vasi, Radencih, Gornji Radgoni. Ti spopadi so dokazali pripravljenost enot in vojakov TO na tem območju, da branijo svoje domove, prepričanje in dostojanstvo tudi z orožjem.

Na odločitev, da analiziram vodenje in poveljevanje, je vplivalo več razlogov. 1. Pomen, ki ga ima vojna 1991 za Slovenijo, njeno sedanjost in njeno prihodnost. 2. Moje neposredno sodelovanje v tej vojni, kjer sem opravljal naloge poveljnika 73. ObmŠTO in tako lahko na najbolj verodostojen način analiziram vojaške razmere na tem območju v času vojne. 3. O dogodkih v času vojne so pisali tudi drugi, kot Janez Švanjcer, Janez Janša, Milan Boljkovič, Berislav Popov, Zdravko Stolnik, Srečko Pavličič in Jure Kern. V teh opisih so marsikateri dogodki na območju Prlekije opisani površno in netočno in tudi to je eden od vzrokov, da sem se odločil za to raziskavo. Z analizo poveljevanja na območju 73. območnega štaba želim prispevati k razumevanju vojaškega uspeha v oboroženem spopadu, ki ga v Sloveniji pogosto poimenujemo z izrazom vojna.

Sodim, da je že v uvodu smiselno določiti odnos med pojmom vojna (junijsko-julijska vojna za Slovenijo) ter oboroženi spopad, kajti okrog ustreznega poimenovanja pojavov iz leta 1991 v Sloveniji so mnenja še kar deljena. Tudi vsebino pojma vojna si vojaški in drugi strokovnjaki razlagajo različno. Za pruskega vojskovodjo in velikega vojaškega strokovnjaka Carla von Clausewitza je vojna nadaljevanje političnih odnosov z drugimi sredstvi. Wiatr govori o več vrstah uporabe nasilja, ki niso vojna, npr. državni udar, vstaje, revolucije, intervencije, itd. Po njegovi definiciji govorimo o vojni, ko gre za uporabo nasilja na ravni cele države, ali skupin držav v daljšem časovnem obdobju, ob relativno ali vsaj približno enakih silah, ki jih angažira vsaka stran. Polemološka teorija pozna najmanj 20 različnih opredelitev vojne. Poleg različnih pristopov k definiranju vsebine vojne opažamo tudi velike spremembe v tem pojavu posebej v času po koncu hladne vojne. Intenzivnost vojaških spopadov se sicer znižuje, toda še vedno so zelo nevarni za mir in stabilnost mednarodnih odnosov. V polemološki teoriji se vse bolj uveljavlja pojem oboroženega spopada, ki je tudi osnova za empirične analize dogodkov v svetu po letu 1989 (Wallensteen, Axell, 1994). Oboroženi spopad se pojmuje kot nasprotovanje zaradi oblasti in/ali ozemlja, v katerem so uporabljene oborožene sile dveh strani, od katerih je najmanj ena stran vladna, konča pa se z najmanj 25 žrtvami zaradi bojevanja. V klasifikaciji, ki jo Wallensteen in Axellova izdelata na osnovi omenjene definicije, so manjši oboroženi spopadi tisti, ki trajajo manj kot eno leto in v celotnem trajanju spopada pride do več kot 25, vendar manj kot 100 žrtev. Srednji oboroženi spopadi so tisti, v katerih je v posameznem letu trajanja spopada manj kot tisoč žrtev, vojne pa so oboroženi spopadi, v katerih je v enem letu že več kot tisoč žrtev.

Torej dogodke v juniju in juliju 1991v Sloveniji, v katerih so bile uporabljene oborožene sile dveh strani, ene zvezne in ene republiške, v njih je življenje izgubilo blizu 100 ljudi na obeh sprtih straneh, lahko poimenujemo manjši oboroženi spopad. Vendar pa je v javni rabi pogostejša beseda vojna. Obramboslovci ugotavljamo, da je to posledica vojaških dejstev, kot je bila uporaba celotne bojne moči obeh zoperstavljenih strani znotraj Slovenije, intenzivno delovanje vseh dejavnikov vojaške in civilne obrambe na strani Slovenije ter posledica politološko-socioloških dejstev, kot so samostojnost Slovenije kot rezultat spopada in velike miselne spremembe pri prebivalcih Slovenije.

Jasnost pojava je važna za nadaljnjo obravnavo, kajti ni vseeno, ali govorimo o vodenju vojne ali o vodenju oboroženega spopada. Vendar pa sodim, da je fenomen vodenja in poveljevanja, ki ga nameravam analizirati v tej specialistični nalogi, mogoče obravnavati delno neodvisno od pojava vojne in/ali oboroženega spopada. Priprave na vodenje in poveljevanje se morajo izvesti že v miru. V izrednih razmerah, pa najsi bodo razsežnosti vojne ali oboroženega spopada manjše ali srednje intenzivnosti, pa mora biti vodenje in poveljevanje rutiniran proces, ki že znane postopke združuje v učinkovito ravnanje vojaških enot.

Vprašanje je tudi poimenovanje določenih doktrinarnih pojmov. Odločil sem se, da bom v nalogi upošteval tista poimenovanja in vsebino, kot smo jo uporabljali v letu 1991, saj bom le tako dosegel, da bo analiza predstavljala stvaren odraz tedanjih razmer. Tako bom uporabljal izraz vodenje in poveljevanje, in ne poveljevanje in kontrola kot je v uporabi danes. V poglavju Opredelitev osnovnih pojmov pa bom obrazložil vsebino teh pojmov.

2.0 METODOLOŠKI OKVIR RAZISKAVE

2.1. PREDMET RAZISKAVE

Predmet raziskave je vodenje in poveljevanje enotam Teritorialne obrambe v času junijsko-julijske vojne leta 1991 na območju 73. območnega štaba TO (Obsega občine G. Radgona, Ormož in Ljutomer). Čas sem določil še natančneje, in sicer z datumi od 26. o6. 1991 do 04. 07. 1991.

Pri odločitvi za vodenje in poveljevanje TO kot predmet proučevanja sem izhajal iz podatka, da so tudi raziskovalci, ki so v drugi svetovni vojni v ameriški vojski opravljali raziskavo The American Soldier (Stouffer in drugi, povzeto po Jelušič, 1997), zelo skrbno proučevali fenomen poveljevanja. Merili so, ali se stopnja zaupanja v poveljnike s približevanjem frontni črti povečuje ali ne, ugotavljali so, zakaj so vojaki v zaledju praviloma bolj kritični do poveljnikov, merili stopnjo zanesljivosti poveljnikov in podobno. Tudi v slovenski raziskovalni praksi imamo primer raziskave Slovenski vojak pripadniki TO med vojno za Slovenijo (FDV IDV, ORC, 1991), kjer se ocenjuje sposobnost poveljnikov TO v enotah, ki so bile v neposrednem bojnem stiku z JLA. Raziskava je bila izvedena v septembru 1991 in njene izsledke bom upošteval ter jih primerjal s svojimi tudi v specialistični nalogi.

Upošteval sem, da gre pri vodenju in poveljevanju za način ravnanja, ki v vojski ob pomoči že vzpostavljene mehanične ali zavestne discipline privede do realizacije začrtanih nalog oziroma do delovanja enot. Vodenje in poveljevanje v miru služi usposabljanju za poenoteno ravnanje posameznikov in enot, delno tudi prispeva k disciplini, v vojni pa prispeva k vojaški zmagi ali porazu. Tako v miru kot v vojni intenzivno potekajo interakcije med poveljnikom, poveljem in izvrševalci povelj.

V svoji raziskavi bom analiziral predvsem pomen ter vpliv vodenja in poveljevanja na realizacijo začrtanih nalog enot TO. Čeprav bom na osnovi opazovanja z udeležbo prepoznaval procese vodenja in poveljevanja v celotni TO Slovenije, pa bom v svoji nalogi predstavil predvsem 73.območni štab TO ter procese znotraj njega. Zunanje procese poveljevanja bom prikazal le v toliko, kolikor so spreminjali ali določali način ravnanja znotraj enot raziskovanega območnega štaba. Ocenjujem namreč, da so moje analize lahko verodostojne le za prostor, za katerega sem bil sam odgovoren. Prikazal bom, kako je bilo potrebno stalno in neprekinjeno spremljati enote, paziti na izdajanje kratkih in jasnih ukazov in povelj, stalno dvigovati bojno moralo med pripadniki TO in s pogumnim ravnanjem skrbeti za osebni zgled.

2.2. CILJI RAZISKAVE

Glede na zastavljen predmet raziskave je temeljni cilj celovita in sistematična strokovna analiza vodenja in poveljevanja Teritorialne obrambe in kronološko-analitičen opis dejavnosti in dogodkov na območju Prlekije v vojni leta 1991.

Pragmatični cilj raziskave je s pomočjo analitičnega opisa delovanja Teritorialne obrambe pokazati na prispevek, ki so ga dale enote 73.območnega štaba TO v vojni za osamosvojitev Slovenije. Z natančnim opisom in osebno presojo je raziskava eden od elementov za boljše poznavanje sodobne vojaške zgodovine Slovenije.

Namen naloge je predstaviti vpliv, ki ga je imelo vodenje in poveljevanje na izid bojevanja na raziskovanem območju v letu 1991. Najpomembnejši razlogi, ki so vplivali na potrebo po podrobni analizi, so:

1. Določena časovna razdalja omogoča, da se trezno in na podlagi dejstev opravi opis takratnih dogodkov.
2. V tem času so se nabrala nova spoznanja, ki v marsičem pojasnjujejo tedanji potek dogodkov.
3. Različne interpretacije zahtevajo enotno pojasnitev. Vojak, poveljnik enote, poveljnik območja imajo objektivno različen pogled na pomen in vlogo enot in posameznikov v tistem času.
4. Analiza tedanjih dogodkov omogoča enotam in vojakom teritorialne obrambe lažje razumevanje tedanjih ukrepov nadrejenega poveljstva in ovrednotenje lastnega prispevka k celotnemu dogajanju na bojišču.
5. Borbe in boji na območju 73. območnega štaba za Teritorialno obrambo predstavljajo del novejše slovenske vojaške zgodovine in zahtevajo analitičen pristop, da ne bi tedanji udeleženci in kasnejši občudovalci zašli v skušnjavo in mitsko prikazovali tedanje dogodke.
6. Opisani boji predstavljajo praktične izkušnje, ki jih lahko upoštevamo pri usposabljanju pripadnikov SV.
7. Oblike oboroženega boja, organiziranost in rezultati imajo določen vpliv na nadaljnji razvoj obrambne organiziranosti v Sloveniji.

2.3. HIPOTEZE

Splošna hipoteza:

Poveljevanje TO v junijsko-julijski vojni leta 1991 v Sloveniji je temeljilo na pristojnosti posameznika (poveljnika), da načrtuje, organizira, vodi in nadzira vojaške sile, ki so mu bile dodeljene z zakonom. Namen vodenja in poveljevanja je bil izpolniti ukaz predpostavljenega poveljstva ter braniti prostor 73.območnega štaba TO pred prodori JLA, ob tem doseči postavljeni cilj s sprejemljivim tveganjem. Vodenje in poveljevanje je združevalo podrejena poveljstva, enote in posameznike v skupnem boju.

Izvedene hipoteze:

H1: Osebni zgled, delo in sposobnost poveljnikov imajo neposredni vpliv na splošno stanje enot in uspeh poveljevanja.

H2: Vojaški kolektiv in visoka morala vojakov sta imela povraten vpliv na kvaliteto poveljevanja poveljnikov.

H3: Slaba oskrbljenost s sredstvi zvez je predstavljala potencialno nevarnost za nezmožnost poveljevanja ali za neuporabo enot.

H4: Samostojnost enot in zaupanje v vojaško sposobnost poveljnikov sta pozitivno vplivala na vojaške uspehe na proučevanem območju.

H5: Vojaška kohezivnost se je vzdrževala skozi medsebojno zaupanje med borci v posamezni enoti, zaupanju v njihovo organiziranost in zaupanju v nalogo (poslanstvo) enote.

2.4. METODE DELA

V skladu s postavljenimi cilji raziskovanja sem uporabil predvsem tri splošne raziskovalne metode: analitično-sintetično, induktivno-deduktivno in deskriptivno metodo. S pomočjo prvih dveh metod sem analiziral vpliv poveljevanja na posamezne spopade Teritorialne obrambe, s pomočjo deskriptivne metode pa sem opisal dejavnosti Teritorialne obrambe na proučevanem območju.

Pri analizi je bilo uporabljeno arhivsko gradivo, ki se nahaja v arhivu RS in na Območnem poveljstvu Ljutomer, kot so povelja, ukazi, informacije, dnevna poročila, karte, itd.. Uporabljeni so opisi spopadov, ki so jih napisali poveljniki enot, ustna pričevanja vojakov in civilistov, ki so bili priče določenega dogodka, in ostalo gradivo, pomembno za osvetlitev tedanjih dogodkov, kot je pisanje spominov častnikov in vojakov JLA, izpisi iz revij in časopisov ter drugih oblik informiranja. Med pomembnejše metode raziskovanja štejem tudi opazovanje z udeležbo, pri čemer sem zbrano gradivo ocenil tudi z vidika poveljujočega v takratnih dogodkih.

2.5. OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV

Pri izbiri pojmov, ki zahtevajo opredelitev, sem izbral tiste, ki so ključni v vsebini naloge. Tako sem natančneje opredelil pojme, kot so vodenje in poveljevanje, kot ga pojmujem v nalogi, poveljevanje kot ga razumemo danes, Teritorialna obramba, JLA in Civilna obramba. Za nalogo je pomemben še odnos med pojmoma vojna (junijsko-julijska vojna za Slovenijo) in oboroženi spopad, ki sem ga pojasnil že v svojem uvodnem delu.

Poveljevanje je funkcija enotnega vodenja oboroženih sil ali njihovih delov v vojni in miru. Zasnovano je na načelih enostarešinstva in se izvaja na podlagi zakonskih predpisov, pooblastil in ukazov predpostavljenih. Sestoji se na izključni pravici starešine enote, da samostojno odloča o uporabi in dejstvovanju enot, izdaja ukaze in organizira kontrolo (Vojni leksikon, 1981: 222). Vodenje je organizirana dejavnost usmerjena na realizacijo ciljev in nalog organiziranja in pripravljanja sistema splošne ljudske obrambe in izvrševanja drugih nalog v vojni in miru. Je skupni izraz za poveljevanje in upravljanje. Osnovni nosilci vodenja v OS so poveljstva in štabi različnih stopenj (Vojni leksikon, 1981: 536). Vodenje in poveljevanje (VIP) v OS je organizirana in enotna dejavnost poveljstev in ustanov usmerjena na organiziranje, pripravo in uporabo OS in njihovih delov v miru in vojni. VIP v OS sestavljajo enotno dejavnost. Opredeljeno je z družbeno-političnim sistemom, zasnovo in doktrino SLO ter strategijo oboroženega boja. Temelji na načelih enostarešinstva in subordinacije (Vojni leksikon, 1981: 537).

Pri določitvi pojma poveljevanje, kot ga uporabljamo danes sem izhajal iz naslednjega: poveljevanje je pristojnost posameznika (poveljnika), pridobljena z zakonom, ki jo le-ta potrebuje za izvajanje funkcij načrtovanja, organiziranja, vodenja in kontrole vojaških sil. Namen poveljevanja je izpolniti nalogo in s tem doseči cilj s sprejemljivim tveganjem, predmet poveljevanja pa so poveljstva, enote in posamezniki (Staff Organization and Operations, 1997 : 1 1).

Teritorialna obramba je oblika organiziranja in pripravljanja državljanov za oboroženi boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni. V vojni so pripadniki TO tudi državljani, ki sodelujejo v Narodni zaščiti v oboroženem boju. Teritorialna obramba lahko izjemoma opravlja tudi določene naloge v izrednih razmerah in ob naravnih ter drugih nesrečah. Oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni vodi skupaj z JLA. V vojni se lahko za izvršitev določenih bojnih nalog uporabijo tudi enote organov za notranje zadeve, če vojne razmere tako zahtevajo (Zakon o obrambi in zaščiti, 1991: 43. člen).

Jugoslovanska ljudska armada je skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti delovnih ljudi in državljanov SFRJ. Predstavlja del oboroženih sil SFRJ. Skupaj s Teritorialno obrambo SFRJ ščiti neodvisnost, suverenost, teritorialno neokrnjenost in z ustavo določeno družbeno ureditev. S svojo organiziranostjo, oborožitvijo, visoko stopnjo opremljenosti, usposobljenostjo in čvrsto moralno-politično enotnostjo, predstavlja udarni del oboroženih sil SFRJ. Namenjena in usposobljena je za vodenje oboroženega boja na celotnem jugoslovanskem vojskovališču (Vojni leksikon, 1981: 203).

Civilna obramba pomeni tisti del obrambno zaščitne dejavnosti družbe, katere prednostni namen je z nevojaškimi in nenasilnimi sredstvi zavarovati ljudi, družbene in osebne vrednote, materialne in kulturne dobrine ter zagotoviti nepretrganost političnega, gospodarskega in kulturnega življenja v posamezniku in skupnosti neprijaznih razmerah in ob naravnih nesrečah, v izrednih razmerah in v vojni (Malešič, 1992 : 130).

Civilna obramba se v skoraj vseh obrambnih zasnovah tretira troslojno:

1. Predvidevanje in odkrivanje nevarnosti in ogroženosti na kopnem , v zraku in v vodi ter alarmiranje o tem.
2. Zaščita, obramba in reševanje ljudi in materialnih sredstev od vojnih uničenj, nudenje pomoči in asanacija.
3. Izvajanje različnih oblik neoboroženega odpora agresorju ter ustvarjanja pogojev za uspešen boj in odpor s civilnim opravljanjem nekaterih vojaških funkcij v vojni (Javorovič, 1992 : 21).

3.0 ANALIZA IZVAJANJA BOJNIH DEJSTEV NA OBMOČJU 73. ObmŠTO

3.1. PRIPRAVE NA OBOROŽENI ODPOR

Same predpriprave so potekale v dokaj neugodnih družbeno političnih razmerah, ki jih je zaznamoval čas razslojenosti v tedanji Jugoslaviji. Odraz teh razmer se je kazal tudi v Sloveniji. Ne glede na precej težke razmere je Območnemu štabu Ljutomer v prehodnem času uspelo vključiti in motivirati vse institucije, pomembne za oboroženi boj.

Pomembno je bilo sodelovanje s policijo, upravnimi organi za obrambo in oblastnimi organi DPS. Sodelovanje med policijo in TO je bilo dobro. Vsi ti dejavniki so imeli svoj pozitivni odraz v vojni.

Težišče aktivnosti v tistem času sta bila načrtovanje in obrambno domovinska priprava pripadnikov. Poveljnik območja je skupaj z vodstvi posameznih občin obiskal vse enote in z njimi opravil informacijske sestanke. Ti posveti s kolektivi enot so bili zelo pomembni. Imeli so velik propagandni in psihološki učinek. Povečali so zaupanje pripadnikov v starešinski kader, posebej profesionalni. Pripadniki stalne sestave so v tistem času intenzivno delali na organizaciji, opremljanju in usposabljanju enot ter pridobivanju obveščevalnih podatkov o aktivnostih nasprotnika.

Glede na to, da so se mesec pred vojno, v skladu z novim Zakonom o obrambi 1991, dogodile velike spremembe v organiziranosti TO, je bilo potrebno prilagoditi sistem VIP novim razmeram. Na območju kjer so bili prej organizirani trije občinski štabi TO, se je vzpostavilo eno poveljstvo, ki pa je bilo številčno, v primerjavi s prejšnjo organiziranostjo zelo okrnjeno. Posebej je bilo to pomembno zaradi velikega števila samostojnih enot, kar je onemogočalo VIP z enega poveljniškega mesta. Zato se dopolni organizacija vodenja in poveljevanja s strani štaba tako, da se organizira glavno poveljstvo v Ljutomeru, medtem ko se v Gornji Radgoni in Ormožu ustanovita izpostavljeni poveljstvi z nalogo, da neposredno poveljujeta enotam na njihovem območju, podrejeni pa sta neposredno ObmŠTO. Ocene poveljstva v tistem trenutku so bile, da se s takšno notranjo organiziranostjo lahko zagotovijo pogoji za uspešen oboroženi odpor.

Pri kadrovanju v posamezna poveljstva se je maksimalno upoštevala teritorialna pripadnost pripadnikov stalne sestave. Tako so bili v Ljutomeru trije člani iz nekdanjega OŠTO Ljutomer in eden iz Lendave, v Gornji Radgoni dva člana iz Gornje Radgone in eden iz Lendave in v Ormožu eden iz Ormoža in eden iz Lendave.

Razdelitev stalne sestave je na podlagi te presoje bila naslednja:

1. V Ljutomeru ostaja poveljstvo s štirimi člani stalne sestave (poveljnik major Ljubo DRAŽNIK, načelnik poročnik Mirko RAUTER, pomočnik poveljnika za zaledje major Alojz in referent za materialno tehnične zadeve vodnik I. r. Zdenko SERŠEN).
2. V Gornji Radgoni izpostavljeno poveljstvo s tremi člani stalne sestave (vodja - pomočnik za organizacijsko mobilizacijske zadeve stotnik I. r. Franc MARKO, referent za obveščevalne zadeve major Franc BALANTIČ, skladiščnik praporščak Franc ZEMLJIČ).
3. V Ormožu izpostavljeno poveljstvo z dvema članoma stalne sestave (vodja - pomočnik za operativne zadeve major Aleksander ŠTAMPAR, referent za pouk stotnik I. r. Branko BRATKOVIČ).

Organizacijska struktura izpostavljenih poveljstev se je preko upravnih organov za obrambo dopolnila še z rezervno sestavo tako, da je bilo izpostavljeno poveljstvo skupno sestavljeno iz treh častnikov, dveh podčastnikov in šest vojakov.

Načrti, ki so bili izdelani v cilju priprav na oboroženi odpor in so imeli neposreden vpliv na izvajanje kasnejših bojnih dejstvovanj so bili načrt Kamen 1 - 4, načrt Jezero in usposabljanje na VTV KOBRA - 91 .

Vse te oblike in načini dela ter organiziranja so imeli svoj pozitivni odraz pri organiziranju in delovanju poveljstev in enot TO v času spopadov v vojni 1991.

3.2. ANALIZA DELOVANJA ENOT JLA

Kljub pomanjkanju uradnih dokumentov, kot so povelja in ukazi, ki jih je v času vojne izdelal nasprotnik, pa je na razpolago že toliko pisnih dokumentov, da lahko dokaj verodostojno obravnavamo njegove namere in analiziramo potek izvajanja nalog. Pisna sporočila, ki predstavljajo pomožno gradivo pri oblikovanju presoje, objave spominov vodilnih častnikov JLA o takratnih dogodkih, pričevanja vodilnih častnikov JLA na sodiščih po vojni, opis teh dogodkov v reviji JLA Naša obramba, ustna pričevanja pripadnikov JLA, itd.. Drugi pomemben vir presoje pa predstavljata gibanje in potek spopadov z enotami JLA.

V januarju 1991 so na poveljstvih JLA pripravili varianto vojnega načrta, ki je predvidevala možen razvoj dogodkov v Sloveniji. Šlo je za načrt, kako v primeru odcepitve Slovenije zasesti meje z Avstrijo in Italijo ter zagotoviti nadaljnjo celovitost ozemlja SFRJ (Berislav Popov, 1996: 51). Realizacija tega načrta se je začela izvajati po šestih mesecih, ne sicer po njegovih predvidevanjih, ampak v veliko težjih in neugodnejših razmerah. Krivdo za neuspeh je polk. Popov videl tudi v kadrovski spremembi v Varaždinskem korpusu, kjer je neposredno pred vojno v mesecu maju poveljnika generala Jevrema Cokića zamenjal general Vlada Trifunović.

25. junija proglasi Slovenija neodvisnost in vzpostavi lastni nadzor nad mejnimi prehodi. Nalogo, da se odstrani mejni prehod v Središču ob Dravi in zagotovi kontrola na mejnem prehodu v Gornji Radgoni, dobi 32.mehanizirana brigada iz Varaždina pod poveljstvom polkovnika Popova (Mladen Marjanovič, 1991: 22). Razmišljanja o zavzetju mejnega prehoda v Gornji Radgoni z zračnim desantom so bila s strani 5.AO odbita. V času od 25. do 26.06.1991 se organizira izvidovanje mejnih prehodov na meji z Republiko Avstrijo z izvidniškimi patruljami.

3.2.1. I. del vojne

27.- 29. 06. 1991

Zamisel napadnih b/d JLA:

Glavne sile predstavlja oklepnomehanizirana četa (5 tankov, 10 oklopnih transporterjev), ki deluje na smeri Varaždin - Ormož - Ljutomer - G.Radgona s ciljem, da zagotovi nadzor nad mejnim prehodom. Pomožne sile predstavlja izvidniška četa z nalogo, da zagotovi nadzor nad prehodi čez reko Muro (Berislav Popov, 1996: 51). Ostali del oklepnomehanizirane brigade bi predstavljal rezervo.

Potek:
V zgodnjih jutranjih urah, 27. 06. 1991, dobi poveljnik 32. mehanizirane brigade ukaz, da krene iz Varaždina preko Ljutomera do G. Radgone z nalogo, da zagotovi nadzor nad državnim mejnim prehodom. Za to nalogo je poveljnik brigade uporabil 5 tankov in 10 oklopnih transporterjev, ki so bili oboroženi z 20 mm topovi, mitraljezi 7,62 mm in protioklepnimi raketami. Kolona se zaustavi pred mostom čez reko Dravo pri Ormožu, kjer je bila postavljena barikada, narejena iz gradbenih strojev in kamionskih vlačilcev. Prišlo je do pogajanj s TO, ki pa niso dala nobenega rezultata. Ta pogajanja in čakanje na ukaze nadrejenega poveljstva je trajalo približno 4 ure. Ob 12. uri je s helikopterjem priletel načelnik mariborskega korpusa polkovnik Stojanovski z zahtevo, da čim prej krenejo na mejo, kjer da se dogajajo strašne stvari. Pride do spopada in odpre se ogenj iz tankov in BVP. Ker prehod preko mosta ni bil mogoč, je prišlo do spremembe načrta. General Trifunovič je poslal poslal preko Središča ob Dravi po levi strani reke Drave tankovsko četo, sestavljeno iz 10 tankov z nalogo, da razruši mejni prehod pri Središču ob Dravi, deblokira barikado na mostu v Ormožu ter prodira proti Ljutomeru, veže nase enote TO in tako omogoči lažji prodor glavne kolone proti G. Radgoni. Gen. Trifunovič je že prej sprejel novi predlog polk. Popova, da izvede prodor preko Razkrižja, kjer ga Slovenci ne pričakujejo (polk. Berislav Popov, 1996: 51). Po sprejetju tega ukaza se je Popov vrnil v Varaždin, na novo organiziral enoto iz

II. kolona, sestavljena iz 9 tankov, je 27. 06. ob 13.30 razrušila mejni prehod pred Središčem ob Dravi in ob 14.10 uri prebila barikado v Pušencih. V mesto Ormož je prispela ob 15.00 uri in poskusila deblokirati barikado na mostu. Naloge niso uspeli opraviti, saj so jih zadržale branjene ovire, kombinirane z minami v centru Ormoža. Prišlo je do spopada in tukaj je bil z ambrustom zadet prvi tank. Enota se je potem umaknila izven Ormoža in nadaljevala prodiranje proti Ljutomeru. Zvečer ob 22.00 uri je prišlo do spopada pri Kačurah. Ovire, narejene iz poseke na glavni komunikaciji in branjene z dvema vodoma TO, jim ni uspelo premagati, zato so jo hoteli zaobiti preko vasi Mekotnjak. Tu se je stanje ponovilo, prišlo je do spopada, v katerem je bil en tank zadet in prodor na tej smeri je bil zaustavljen. Ta enota se je potem v zgodnjih jutranjih urah 28.06 vrnila proti Varaždinu.

III. kolona, sestavljena iz 3 T, 11 OT, 7 tovornjakov, 2 cistern in 2m/v za zvezo, začne v večernih urah 27.06. prodirati v smeri Štrigove na Hrvatskem. Glede na to, da sta I. in II. kolona vezali dokaj veliko enot TO, ostale pa v skladu z načrtom KAMEN branile mostove na reki Muri, je tej koloni uspelo preko Razkrižja prodreti do Veržeja, kjer organizira 4 - urni počitek. Tisto noč je lilo kot iz škafa. Pot so nadaljevali 28. 06. ob 04.00 uri.Po spopadih pred Veržejem in za njim, kjer so dejstvovale tri POS TO, premaganih ovirah v Hrastje - Moti, spopadih v Radencih, kjer je bil smrtno zadet zastavnik Mustafa ter spopadih pred G. Radgono in v samem mestu, je tej koloni ob velikih izgubah v ž/s in MTS uspelo zasesti mejni prehod. V teh spopadih je imela ta kolona 2 mrtva, več ranjenih, večino tovornjakov in ostalih m/v je bilo uničenih ali zajetih s strani TO.

IV. kolono je predstavljala izvidniška četa 32. mehanizirane brigade. Sestavljena je bila iz 3 tankov, 4 OT, 5 tovornjakov, 1 cisterne in 1 vozila za zvezo. V sestavi te enote sta bila tudi dva pehotna voda. Naloge in cilj te enote so najmanj jasni. Dvom v pravilnost uporabe izvidniške čete, ki je izvidovala v smeri Varaždin - Mursko Središče, je opisal v svojih spominih tudi polk.Popov (polk. Berislav Popov, 1996: 51).Odločitev o tem je bila sprejeta v poveljstvu korpusa, glede na dejstvovanje te kolone pa lahko sklepamo, da je bil eden od ciljev omogočiti prehod preko mostov na reki Muri. Ta enota je začela izvajati svojo nalogo 28. 06. ob 10.30 uri, ko se je začel premik iz Varaždina proti Murskemu Središču. V Murskem Središču je ob 15.00 prišlo do pogajanj s pripadniki TO, ki so branili most na Muri. Glede na to, da je bila na mostu barikada sestavljena iz kamionov s cisternami goriva, ki so onemogočale prehod preko tega mosta, se je pov. izv. čete odločil, da nadaljuje svoj prodor v smeri Razkrižja s ciljem, omogočiti prehod čez most na Muri pri Srednji Bistrici. Ob 18.30 uri je prišlo do spopada v vasi Gibina, na meji med Slovenijo in Hrvaško. Tu je imela izvidniška četa dva mrtva in več ranjenih (Mladen Marjanovič, 1991: 2). Po tem spopadu se poveljnik izv. čete odloči za prodor po komunikaciji Štrigova - Banfi. V poznih večernih urah pride do spopada v Banfiju. Glede na to, da je bila branjena ovira nepremostljiva, odstopijo od nadaljnjega prodiranja proti Sloveniji. Z manjšo kolono, sestavljeno iz treh tankov in dveh oklopnih transporterjev, poskusijo še prodor po poljski poti preko Banfija do Veščice. Nadaljnje bojne aktivnosti prepreči v zgodnji jutranjih urah objavljeno premirje.

Ocena delovanja JLA:

Naloga, ki jo je dobil poveljnik brigade, je bila le delno realizirana. Mednarodni mejni prehod v G. Radgoni je bil ob velikih izgubah pod nadzorom JLA, to pa je bilo tudi vse, kar so dosegli. Glavne komunikacije in prostor je skoraj v celoti nadzorovala TO. Tako se je relativni uspeh te enote prevesil v svoje nasprotje. Enota na mejnem prehodu je postala ujetnik TO, prepuščena sama sebi. Zaradi izgub v ž/s in MTS je morala v enotah JLA bila vedno manjša. Veliko je bilo prebegov na stran TO Slovenije. Glede na to lahko zaključimo, da so v tem delu vojne na območju 73. ObmŠTO enote JLA kljub začetni iniciativi bile veliki poraženec.

Analiza delovanja JLA v tem obdobju:

Napake, ki so botrovale neuspehu JLA so se kazale skozi podcenjevanje sposobnosti TO in nepripravljenosti na oblike in načine bojevanja, ki jih je izvajala TO. Razen tega niso predvideli zadostnih sil za realizacijo ciljev. Sodejstvovanje oklepnih sredstev in pehote je bilo v začetnem obdobju slabo, moralno stanje v enotah je bilo relativno nizko.

Pozitivnosti delovanja enot JLA so se kazale pri kombinaciji oklepa in pehote, ki se je kljub pomanjklivostim pokazala kot racionalna in učinkovita. Uporaba enot v več smereh je onemogočala koncetracijo sil TO. Dobro izvidovanje je omogočilo uspeh III. koloni. Z gibanjem po več vzporednih komunikacijah so vplivali na dezinformacije o velikosti in cilju enote. Z močno rezervo so poskrbeli za vzdrževanje in jačanje začetne iniciative. Strokovnost poveljniškega kadra pri poznavanju in uporabi bojne tehnike ter vztrajnost pri izvrševanju postavljenih ukazov so pripomogli k relativnemu uspehu III. kolone.

3.2.2. II. del vojne

02. - 03. 07. 1991

Zamisel napadnih b/d JLA:
V času premirja je general Trifunovič koval načrt za rešitev Popova iz G. Radgone. Generalu Avramoviču, ki v tem času zamenja gen. Kolška, je predlagal, da se izvrši zračni desant na G. Radgono, odvrne pozornost teritorialcev od mejnega prehoda in tako omogoči preboj enoti na prehodu. Pri teh bojnih aktivnostih bi moralo sodelovati tudi letalstvo. Ta zamisel ni bila sprejeta. Ukazano je bilo, da omogoči preboj iz G. Radgone močna kombinirana enota (Časnik Večer, 15. april 1992). Jedro te enote so predstavljali pripadniki motorizirane brigade iz Bjelovarja, oklepna sredstva pa so popolnili iz 32. mehanizirane brigade iz Varaždina.

Zamisel o uporabi enot je bila naslednja: Glavne sile bodo delovale v smeri Središče ob Dravi - Ljutomer - G. Radgona z nalogo, da omogočijo preboj in vrnitev enote na mejnem prehodu v G. Radgoni. Pomožne sile bodo istočasno z glavnimi delovale v smeri Martin ob Muri Gibina - Razkrižje s ciljem, zagotoviti nadzor nad komunikacijo Ljutomer - M. Sobota in vezati nase sile TO ter tako omogočiti realizacijo naloge glavnih sil. V primeru zaostrenega stanja na bojišču se organizira še enota za intervencijo z nalogo, da v primeru potrebe

Glavna sile, sestavljene iz 6 tankov, 7 OT, 8 tovornjakov, 2 cistern, 1 dvigalo, in 2 vozil za zvezo so začele svoj prodor 02.07. ob 13.00 uri z mejnega prehoda Središče ob Dravi preko Ljutomersko - Ormoških goric proti Ljutomerju. Gibanje enot je bilo načrtovano tako, da so uporabljale več vzporednih komunikacij na tej smeri. Do prvega spopada je prišlo v Loperšicah. Ker je mina iz ambrusta zgrešila, ni bilo hujših posledic. Do naslednjega spopada je prišlo v Presiki. Zaseda na tem območju je bila zelo učinkovita. V dve-urnem spopadu je imela enota JA 3 mrtve, več ranjenih, uničen 1 tank in 2 OT. Kolona JA nadaljuje prodor do Stročje vasi, kjer ob 23.15 uri organizira počitek. Nadaljevanje bojnih aktivnosti pričnejo 03.07. v zgodnjih jutranjih urah. Ob 04.00 uri je prišlo do spopada v Pristavi. Kolona treh tankov in dveh OT, ki je predstavljala čelni del, je prodirala naprej z nalogo, da zaobide Ljutomer in nadaljuje prodor proti Križevcem. Na vpadnici Cven - Ljutomer, pri železniškem križišču v Ljutomeru, pride do spopada s TO, kjer izgubi ta enota tank. Zato kolona JLA prodiranje po tej smeri opusti in nadaljuje prodor proti Križevcem preko vasi Babinci in Lukavci. Pri prodiranju proti meji z Avstrijo pride do spopadov v območju vasi Bučečovci. Zadnji spopad se je končal ob 14.30 uri pred Radenci , kjer je bil uničen OT , 1 vojak JLA je bil mrtev, več je bilo ranjenih. Po tem spopadu je nastopilo premirje.

II. kolona, ki je delovala v pomožni smeri, je začela prodirati ob istem času kot glavna, na smeri Železna Gora - Martin ob Muri - Gibina z nalogo, da zagotovi nadzor nad prehodi čez reko Muro, veže nase sile TO in omogoči lažjo izvedbo naloge glavnim silam. Ta kolona je bila sestavljena iz 4 tankov, 5 OT, 3 tovornjakov in 2 terenskih vozil. Do spopada je prišlo 02. 07. ob 16.45 uri pred naseljem Gibina. Glede na močno oviranje in velik odpor branilcev je kljub vztrajnosti napadalcev in izgubah v ž/s in MTS bil ta prodor zaustavljen. Ker tudi prodor preko Banfija ni bil mogoč, se ta enota stacionira v bližini Štrigove in se od tu naslednji dan vrne proti Varaždinu.

III. kolona, ki je bila sestavljena iz 3 tankov, 7 OT, 2 tovornjakov in 4 manjših m/v je 03. 07. ob 02.30 uri začela svoj prodor na smeri Središče ob Dravi - Kog - Ljutomer z nalogo, da omogoči nadzor nad komunikacijo Središče ob Dravi - Ljutomer, veže nase sile TO in tako omogoči realizacijo naloge glavni koloni. Vzrok, ki je tudi pogojeval vključitev te enote v spopade, je bilo težko stanje enote na mejnem prehodu v G. Radgoni, kjer je prišlo prejšnji dan v popoldanskih urah do spopada z enotami TO, in problemi, ki jih je imela ob svojem prodiranju glavna kolona JLA. Ob 10.45 uri je prišlo do spopada v naselju Bajzek. V tem spopadu je bil en tank zadet, drugi pa je zdrsnil v škarpo, kjer ga je posadka zapustila. Po tem dogodku so se vrnili na Hrvaško in na svoji poti razdejali civilne objekte na Kogu in Jastrebcih.

02. 07. ob 16.00 uri je prišlo do oboroženega spopada v Gornji Radgoni. Pri tem spopadu so teritorialci zasedli obe stražnici v občini G. Radgona. Tako je postajal položaj enote polk. Popova vedno težji, saj je ostal na tem območju popolnoma osamljen. Položaj se je razrešil po ukazanem premirju, ko so lahko vojaki JLA zapustili to območje.

Ocena delovanja JLA v tem obdobju:

Negativne strani delovanja JLA v tem obdobju so se kazale skozi neuspešno VIP bojnih enot, premajhno poznavanje terena in premajhne samostojnosti ter elastičnosti poveljnikov pri izvajanju bojnih nalog. Uporaba oklepnih sredstev in pehote je bila taktično slabo uporabljena in pri prodiranju so uporabili skoraj enake smeri kot v prvem delu. Moralno stanje v enotah JLA je bilo relativno slabo. Vztrajnost pri izvajanju nalog je vedno bolj upadala in obveščevalna aktivnost na terenu je bila v tem delu slaba (Priloga A: Izpoved polk. Berislav Popov, ť Započeo sam ratŤ).

Pozitivne strani delovanja JLA so se kazale skozi strokovnost poveljniškega kadra pri poznavanju in uporabi bojne tehnike. Kombinacija oklepa in pehote se je pokazala kot racionalna in učinkovita. Uporaba enot v več smereh je onemogočala koncetracijo sil TO. Z gibanjem po več vzporednih komunikacijah so vplivali na dezinformacije o velikosti in cilju enote. Z močno rezervo so poskrbeli za vzdrževanje in jačanje začetne iniciative.

ZAKLJUČEK

Za najboljše razumevanje takratnih dogodkov, ponazori razmišljanje polk. Popova o vzrokih in posledicah vojaškega spopada na tem območju. Polk. Popov je v svoji izpovedi za NIN zaključil takole (prevod citata) (Berislav Popov, 1996: 54):

Natančno tako kot sem v januarju 1991. risal na karto, kako se bomo premikali proti meji, so nas čakali teritorialci. Realizacija tega načrta ni bila predvidena s tako malimi silami. Načrtovano je bilo, da bo v akciji sodelovala kompletna 32. mehanizirana brigada, in ne samo njene tri čete: izvidniška, mehanizirana in oklepna. Žal je bila celo oklepna četa razdeljena na dva dela. Vzel sem pet tankov, od katerih sta dva ostala pred Ormožem. Drugih pet, ki sem jih pustil Trifunoviču, so nam pozneje poslali na pomoč. Obtičali so na barikadah in se pozneje le s težavo izvlekli. Izvidniška četa se ni premaknila dalje od Murskega Središča. V akciji, ki je bila organizirana za našo deblokado, je bila formirana oklepna enota, sestavljena iz preostalega dela moje in Bjelovarske brigade. Ta enota je prišla 10 km pred Radgono, vendar je bila 3. julija zaustavljena v vasi Hrastje Mota, kjer so uničili vse tanke, ostalo je le nekaj transporterjev, ki so se na vrnitvi spojili z nami in se skupaj vrnili. Moja enota je uspela realizirati nalogo kljub zelo visoki ceni. Pet ljudi je padlo, sedemnajst ranjenih, 25 zajetih. Uničeno je bilo 10 oklepnih in 12 motornih vozil.

Ko sem se po vrnitvi srečal s Trifunovičem, sem videl, da je enako zmeden kot jaz. Nihče nas ni opozoril, da gremo v pravo vojno. S tako malimi silami proti nasprotniku, ki je bil zelo dobro organiziran. Po vrnitvi iz Slovenije so se ljudje začeli spraševati. Čemu to žrtvovanje? Zakaj smo sploh šli v Slovenijo, če smo jo pozneje zapustili? Vsilila se je gora vprašanj in problemov. Položaj v Hrvaški pa se je pričel zaostrovati (konec citata)."

Pripis:
Z določeno rezervo je razumeti zaključke polk. Popova, ki se nanašajo na enote JLA, ki niso bile pod njegovim poveljstvom, ampak je o njih po vsej verjetnosti odločal gen. Trifunovič. Tu gre za kolono 10 tankov v prvem delu vojne in za enote v drugem delu, ki so sodelovale pri deblokadi Popova. Glavnina vojakov v teh enotah je bila iz motorizirane brigade iz Bjelovarja. Tudi število mrtvih in ranjenih, ki ga omenja Popov, ni točno, saj gre pri tem številu za vojake pod njegovim poveljstvom (razvidno iz revije Narodna armija z dne, 10. 07. 1991,str.22). Tu ni zajetih vojakov iz spopadov v Kačurah (Našli okrvavljene obleke), Kogu (zadet tank), Presiki (Po dokaj zanesljivih podatkih so bili tu trije mrtvi in več ranjenih), Gibini (v drugem delu vojne), Pristavi, Ljutomeru in Bučečovcih. Po podatkih, zbranih na 73.Obm.ŠTO, je 12 pripadnikov JLA padlo, ranjenih je bilo 32 vojakov.

Enote JLA so na območju 73.ObmŠTO doživele popoln vojaški poraz. Na koncu spopadov ni bil realiziran noben zastavljeni cilj. Doživele so tudi svoj moralni poraz. Ta poraz je imel kasneje tudi posredni vpliv na vojno na Hrvaškem.

3.3. ANALIZA DELOVANJA ENOT TO

3.3.1. I. del vojne

Stanje, 27. 06. 1991 ob 03.00 uri:
- Vse enote na območju 73.ObmŠTO so bile mobilizirane.
- Stalna sestava razdeljena po vseh treh poveljstvih v skladu z načrtom prerazporeditve.
- Enote razporejene v skladu z načrtom K - 2.
- Naloge enot so določene v skladu z načrtom ťK 1-4Ť.

Zamisel poveljnika območja in razporeditev enot TO:
- Enote v G. Radgoni so namenjene za blokado mejnega prehoda in stražnic ter obrambo mosta na reki Muri v Radencih,
- enote v Ormožu za obrambo mosta na r. Dravi v Ormožu in nadzor območja ter
- enote v Ljutomeru za obrambo mostov na r. Muri v Razkrižju in Veržeju, ostali del pa je predstavljal rezervo.

Sile v obrambi:
- 9. JOd G. Radgona,
- 6. div. vod G. Radgona,
- 7. div. vod G. Radgona,
- 2. pos. vod Ljutomer (Priloga B: Ukaz za izvidovanje pos. voda),
- 3. pont. vod Ljutomer,
- posebni vod Ormož in
- div. vod Ormož.

Rezerva:
- 10. JOd G. Radgona,
- 3. pos. vod G. Radgona,
- 4. pont. vod G. Radgona,
- 8. JOd Ljutomer,
- 4. div. vod Ljutomer,
- 5. div. vod Ljutomer,
- vod TO Velika Nedelja,
- vod TO Središče ob Dravi in
- vod TO Ormož.

Prvi bojni spopad z nasprotnikom (začetek 27. 06. ob 06.30 uri,)

Prvi spopad se je pričel 27.06.1991 v Ormožu. Mehanizirana oklepna kolona JLA, sestavljena iz 5 T in 10 OT, se je iz Varaždina premikala v smeri mesta Ormož. Ob 08.15 uri je prispela do mosta, ki je bil blokiran v skladu z načrtom. Prišlo je do razgovorov, ki so trajali do 12.00 ure. V njih so sodelovali v začetku pov. protidiverzantskega voda Ivan KUHARIČ, K-dir policije Jure FERME, kasneje pa iz stalne sestave pomočnik poveljnika za operativne zadeve Aleksander ŠTAMPAR in referent za pouk Branko BRATKOVIČ. Okrog 13.00 je na pogajanje prišel poveljnik območja Ljubo DRAŽNIK. Pogajanja ni opravil, ker je v času, ko je prišel v Ormož, že prišlo do prodiranja preko mosta in do oboroženega spopada. Ker nasprotniku ni uspelo prebiti blokade na mostu, se mu je pridružila iz Varaždina druga oklepna enota (10 tankov) preko Središča ob Dravi. Ta je poskusila deblokirati most v nasprotni smeri. Deblokada mosta drugi koloni ni uspela (Niso upali preko branjenih ovir v mestu, ojačanimi z protipehotnimi in protioklepnimi minami), zato je po spopadu s skupino teritorialcev v središču mesta nadaljevala prodiranje po glavni cestni komunikaciji v smeri mesta Ljutomer.

V borbah v Ormožu je prišlo do prvega ranjenega na strani agresorja, tukaj je bil z armbrustom poškodovan prvi tank (Streljal je referent za učne zadeve Branko BRATKOVIČ). Kljub premoči nasprotniku ni uspelo priti preko mosta. To mu ni uspelo nikoli v desetdnevni vojni.

Pomen, ki ga ima spopad v Ormožu, je velik. Tu se je prvič začelo streljati, premagana je bila psihološka blokada glede uporabe orožja, pokazalo se je, da se močnejšemu nasprotniku lahko zoperstavi, pomeni pa tudi enega prvih večjih spopadov v začetku vojne v Sloveniji.¹ V spopadu so razen treh vodov iz ormoške občine sodelovala še 1. in 4. vod JOd iz Ljutomera pod vodstvom PPZ Alojza NOVAKA.

Analiza delovanja enot TO

Poveljnikova zamisel obrambe območja je bila:
- onemogočiti prehod preko r. Drave,
- z oviranjem in zasednim b/d onemogočiti prodor proti Ljutomeru,
- onemogočiti prehod preko r. Mure,
- z uvajanjem rezerve zaustaviti N in ga prisiliti, da se vrne na Hrvaško.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- Posebni vod Ormož,
- vod TO Vel. Nedelja,
- vod TO Ormož.

1. Polkovnik Popov omenja v svojih spominih ta spopad kot začetek vojne v Jugoslaviji - NIN, 23.02.1996 (Priloga A: Izpoved polk. Berislav Popov, ť Započeo sam ratŤ).

Rezerva
- 8.JOd Ljutomer, ki se nahaja v vasi Mekotnjak.

Ocena

Zamisel poveljnika območja je bila v celoti realizirana. Oviranje je bilo izvedeno strokovno in učinkovito. Pripadniki TO so pokazali hrabrost v obrambi in niso podlegli negativnemu psihološkemu pritisku ob soočenju s tanki JLA. Premagana je bila psihološka bariera glede uporabe orožja. Konec je bilo utvare, da se da stanje v Sloveniji rešiti po mirni poti. Od tega spopada naprej, je bilo vsem pripadnikom TO na tem območju jasno, da se je vojna začela.

Kot slabo rešitev lahko štejemo ukaz poveljnika 7. VŠP o vključitvi rezerve, za kar po moji presoji ni bilo potrebe in je imel kasneje tudi negativne posledice, ker ni bilo sil za zaustavitev III. kolone JA. Podobno velja za ukaz, da mora celotna stalna sestava, razen dežurnega, na bojne položaje, ki se je pokazal za preuranjen in je imel več negativnih posledic kot pozitivnih. Tako se je poveljnik območja vrnil na štab šele proti večeru, ko je kolona polk. Popova že prodrla do Murskega polja.

Zaustavitev nasprotnika v Kačurah (27. 06. 1991 ob 12. 00 uri)

Druga kolona JLA , sestavljena iz 9 T, je po neuspeli deblokadi v Ormožu nadaljevala pot po glavni komunikaciji Ormož - Ivanjkovci - Ljutomer. Poveljnik območja DRAŽNIK Ljubo se je odločil, da se organizira obramba na območju Kačur in Mekotnjaka (Gre za gozd in manjše naselje neposredno pred Ljutomerom). Ovire se organizirajo iz navzkrižno porušenih dreves. Pri rušenju so bili v veliko pomoč delavci gozdnega gospodarstva (Priloga C: Zahteva poveljnika območja GGE Revir za delavce in MTS). Na tak način so bile narejene tri ovire v Kačurah in ena v Mekotnjaku. S tem so bile zaprte vse poti do Ljutomera. Ovire je branil JOd iz Ljutomera (poveljnik Slavko MODLIC). Do spopada na tem območju je prišlo 27. junija 1991 v večernih urah ob 22.00 uri. 28.06. zjutraj je izvedla napad protioklepna skupina, ki jo je vodil Smiljan KUHAR. Z ambrustom je zadel tank Robert GRADIŠČAJ. Uspeh je bil velik. Nasprotnik ni uspel napredovati in se je vrnil na Hrvaško, razen tega je doživel izgube v ž/s, zadet in delno onesposobljen je bil en tank. Največji pomen, ki ga ima ta spopad, pa so bile izkušnje v postavljanju priročnih ovir. Ta način oviranja je postal šolski primer za kasnejše oviranje, pozitivni rezultati pa so se kasneje pokazali v spopadih na Gibini, Banfiju, Presiki, Stara Nova vas, Pristavi itd.

Analiza delovanja enot TO

Zamisel poveljnika območja je bila:
- z branjenimi ovirami zaustaviti ali upočasniti prodor nasprotnika v smeri Ormož,
- onemogočiti deblokado mosta na r. Dravi pri Ormožu,
- zaustaviti prodiranje proti Ljutomeru,
- onemogočiti prehod preko r. Mure,
- z uvajanjem rezerve nasprotnika zaustaviti in prisiliti na umik na Hrvaško.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- vod TO Središče ob Dravi s položaji na njegovem območju,
- div. vod Ormož brani oviro v Pušencih in
- 1. in 4. vod JOd Ljutomer, ki sta zavzela položaje v Ormožu.

Rezerva:

- 2. in 3. vod JOd Ljutomer se nahajata v Kačurah,
- 4. div. vod Ljutomer ima položaj v zahodnem delu Ljutomerja (OŠ) in
- zašč. vod 73. ObmŠTO, ki se nahaja v rajonu Vinska klet Ljutomer.

Ocena

Zamisel poveljnika območja je bila uspešno realizirana. Nasprotnik ni realiziral svojega cilja in je bil v Kačurah dokončno zaustavljen. Zelo dobro je bilo izvedeno oviranje v Kačurah in Mekotnjaku. Ta način oviranja (poseka), je predstavljal šolski način za kasnejše oviranje. Večje enote TO, kot so Jod, so oblikovale POS, ki so se pokazale kot racionalna in učinkovita oblika POB. Rezultat njihovega delovanja sta bila dva zadeta tanka. Kot pozitivno lahko štejemo dokaj učinkovito in racionalno vključevanje rezerve pred Ljutomerom.

Negativna stran delovanja TO se je odražala skozi pasivnost enot v Središču ob Dravi in Pušencih. Ovire v Kačurah sta branila dva voda, kar je bilo neracionalno. Zaradi nizkega števila protioklepnega orožja bi za obrambo zadostoval en vod.

Obramba Gornje Radgone (27. 06. 1991 ob 18.00 uri):

Tretja kolona oklepnih vozil JLA, ki je isti dan (27.06.) štartala iz Varaždina, je bila oklepnomehanizirana enota (3 T, 11 OT, 7 kamionov, 2 cistern in 2 vozil za zvezo), ki jo je vodil polkovnik Popov. Ta kolona se je gibala preko Hrvaške do Štrigove in od tam preko Banfija in Razkrižja napredovala ob reki Muri proti Gornji Radgoni. Glede na to, da sta se nahajala takrat dva voda iz ljutomerskega JOd v Ormožu, ostala dva voda iz JOd pa sta organizirala obrambo v Kačurah, sta ostala na tem območju samo protidiverzantski vod (se nahajal na območju Gibina - Razkrižje) in pontonirski vod (Veržej - most čez Muro) . V skladu z načrti, ki so bili narejeni pred vojno in odobreni s strani PŠTO, je bila organizirana obramba na mostovih preko r. Mure. Takratna presoja je bila, da je cilj te kolone vojašnica v Murski Soboti, ki je bila blokirana s strani enot TO. Kljub oviram v Razkrižju je enoti JLA uspelo v poznih urah priti pred Veržej, kjer je na odprtem, za naše pripadnike težko dostopnem mestu, prenočila. Z nalogo uničenja cisterne goriva je bila tja poslana skupina naših vojakov pod vodstvom PPZ Alojza NOVAKA, ki pa v težkih vremenskih razmerah (noč, močno deževje) naloge ni uspešno opravila.

Zgodaj zjutraj ob 04.00 je nasprotnikova kolona nadaljevala pot. Zjutraj je poveljnik DRAŽNIK Ljubo poslal 2. protioklepno skupino pod vodstvom Branka BRATKOVIČA , ki je dejstvovala na kolono JLA pri izhodu iz Veržeja, vendar je mina iz ambrusta zgrešila. Naslednje dejstvovanje je izvedla protioklepna skupina diverzantskega voda iz Ljutomera med Veržejem in Bunčani , kjer je izstrelila dve mini iz protioklepnega orožja in tudi zgrešila. Enote, ki so delovale na območju občine Ljutomer, so imele takrat na razpolago samo dva armbrusta, kar je bil glavni razlog, da ni bilo uporabljeno več protioklepnega orožja, saj je bilo potrebno s tem orožjem ravnati skrajno racionalno (Nočne razmere pa niso omogočale uspeha).

Sovražni koloni je kljub ovirama v Vučji vasi in Hrastje Moti (13. pontonirski vod) in branjenim oviram v Radencih²(62. diverzantski vod pod vodstvom Tomaža ZLATNIKA vodil ob 09.00 uri močan spopad, ki se je razširil po celem mestu. En civilist je pri tem izgubil življenje.), industrijske cone v Gornji Radgoni (protioklepna skupina pod vodstvom Zvoneta BENKA) in bojih v sami Gornji Radgoni (prihod kolone ob 12.30 uri) uspelo pozno popoldne 28.06. zasesti mejni prehod.

V borbah v Gornji Radgoni se je posebej izkazala skupina prostovoljcev TO (uporaba molotovk). Izgube nasprotnika v materialno tehničnih sredstvih so bile velike. V tem spopadu je imel nasprotnik enega mrtvega in enega ranjenega vojaka. Tu je umrl civilist Janez Svetina, svetovni popotnik in filozof.

Pomen borb v Gornji Radgoni je bil velik tudi zaradi psihološko propagandnega pomena za Slovenijo. Mesto je bilo zelo porušeno. Svoje je v propagandnem smislu naredila tudi bližina meje z Avstrijo. V spopadu v Gornji Radgoni sta izvajala širšo blokado mesta dva jurišna odreda. Ožjo blokado Gornje Radgone sta izvajala diverzantski vod v sodejstvovanju s protidiverzantskim vodom. Za ožjo blokado mejnega prehoda so bili predvideni pripadniki policije.

Analiza delovanja enot TO

Poveljnikova zamisel obrambe je bila:
- onemogočiti prehod preko r. Mure,

2. 62. diverzantski vod pod vodstvom Tomaža ZLATNIKA vodil ob 09.00 uri močan spopad, ki se je razširil po celem mestu. En civilist je pri tem izgubil življenje.

- obramba mesta Ljutomer,
- zaustaviti ali upočasniti prodiranje N v smeri G. Radgone,
- v skladu z načrtom K-2 onemogočiti zavzetje mejnega prehoda v G. Radgoni (Priloga D: Ukaz enotam TO G.Radgona za izvršitev naloge po K-2),
- v primeru zavzetja mejnega prehoda organizirati blokado N in ga s psihološkimi pritiski prisiliti na predajo.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- Posebni vod Ljutomer se je nahajal na mostu na r. Muri pri Razkrižju,
- pont. vod Ljutomer je imel položaje pred mostom na r. Muri v Veržeju,
- dve POS 73 ObmŠTO postavljeni pred in za vasjo Veržej ,
- POS 5. div. voda Ljutomer na položaju med Veržejem in Bučečovci,
- pont. vod G. Radgona brani oviro v Hrastje Moti,
- 7. div. vod G. Radgona zaseda položaje v Radencih ter
- dva JOd, 6.div. vod in vod policije PEM razporejeni v G. Radgoni po načrtu K - 2.

Rezerva:
- 4. div. vod Ljutomer, ki brani Ljutomer iz smeri Mekotnjak in
- načrtovana rezerva v G. Radgoni po načrtu K - 2.

Ocena

Poveljnikova zamisel je bila le delno realizirana. Kljub temu lahko govorimo o uspehu. Moralno-psihološko stanje nasprotnika je bilo zelo načeto. Veliko je bilo prebegov na našo stran. Pri obrambi sta se pokazali učinkovitost in racionalna uporaba protioklepnih skupin. Z dobrim vodenjem in učinkovito obrambo v Radencih so bile prizadejane nasprotniku izgube v ž/s in MTS. Kljub nekaterim pomanjklivostim je bil dokaj uspešen odpor v G. Radgoni h kateremu so veliko prispevali tudi prostovoljci. Tak rezultat je bil dosežen tudi zaradi dobrega sodelovanja med TO, policijo in civilnimi strukturami.

Negativna stran delovanja TO je bila, da je nasprotnik kljub velikim izgubam uspel doseči svoj cilj, to je zavzetje mejnega prehoda. Zaradi upoštevanje načrta K - 2 (Varovanje mostov na reki Muri) niso bili vključeni v obrambo trije pehotni vodi, ki so branili mostove na r. Muri. Premajhno število protioklepnih sredstev je onemogočalo učinkovit protioklepni odpor. Pokazali sta se tudi premajhna učinkovitost in samostojnost vodenja enot v izpostavljenem poveljstvu v G. Radgoni, kar je povzročilo kadrovske spremembe na tem poveljstvu.

Spopad na Gibini in Banfiju (28. 06. 1991 ob 10.30 uri)

Četrto kolono JLA, sestavljeno iz 3 T, 4 OT, 5 tovornjakov, 1 cisterne in 1 vozila za zvezo, je predstavljala oklepno mehanizirana enota, ojačana s pehoto, ki je po neuspelem prehodu pri Murskem Središču krenila proti Ljutomeru. Do spopada na Gibini je prišlo 28.06. ob 18.30 uri (Priloga E: Redno dnevno poročilo poveljnika 73. Območja Ljutomer, 28. 06. 1991).

Območje Gibina - Banfi - Razkrižje je branil protidiverzantski vod Ljutomer (poveljnik Vlado KUNČIČ), razdeljen na dve skupini in diverzantski vod (poveljnik Bogdan VRBNJAK) razdeljen na tri skupine. Na relaciji Gibina-Razkrižje so bile tri ovire, ki so bile branjene po načelu zaporednih zased. Zasedo v Gibini je pripravila prva skupina protidiverzantskega voda (oboroženi z enim RM, AP in bombami). Razdelili so se v dve skupini. Ena z RMM je dejstvovala pred kolono, druga s pehotnim orožjem pa bočno na kolono. Napad so pričeli, ko je bil nasprotnik z vozili oddaljen od njih vsega 4 - 6 m. Z močnim ognjem iz vsega orožja so zasipali nasprotnika in se hitro umaknili na drugi položaj. V tem spopadu je imel nasprotnik dva mrtva, na strani TO so bili ranjeni Vlado KUNČIČ, Branko KAUČIČ in Dušan MEŠKO.

Ta spopad se šteje na območju 73. poveljstva za enega najuspešnejših. Osem teritorialcev je pokazalo veliko hrabrost (Posebej se je izkazal Milan BOLKOVIČ) in prisilili so nasprotnika, da je od svoje namere prodiranja proti Ljutomeru odstopil ter nadaljeval prodiranje po hrvaškem ozemlju preko Štrigove in Banfija.

Na Banfiju je organizirala obrambo druga skupina PDV (poveljnik Bojan BOLKOVIČ) in oddelek diverzantskega voda. Obrambo so organizirali na vrhu pobočja, kjer se cesta serpentinasto spušča proti naselju. Ta del ceste je bil močno oviran z navzkrižno porušenim drevjem. Ob 21.40 pride do spopada. Ker nasprotnik preko branjene ovire ni uspel prodreti, je poskusil prodor po poljski cesti preko Banfija do naselja Veščice. Nadaljnje bojne aktivnosti se prenehajo po objavljenem premirju.

Analiza delovanja enot TO

Poveljnikova zamisel obrambe območja je bila:
- obramba od same meje z rep. Hrvaško,
- z organiziranjem zaporednih zased oslabiti nasprotnika in mu prizadeti čim večje izgube,
- preprečiti prehod preko r. Mure,
- z vključevanjem rezerve nasprotnika zaustaviti in ga prisiliti na umik nazaj na Hrvaško.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- 2. posebni vod TO Ljutomer brani ovire v vasi Banfi,
- 4. div.vod Ljutomer nadzira komunikacijo Razkrižje - Stročja vas,
- 5. div. vod Ljutomer organizira obrambo na območju Razkrižje - Banfi in
- oddelek policije iz Ljutomerja.

Rezerva
- 8. JOd Ljutomer

Ocena

Enote TO v celoti opravile svojo nalogo in preprečile preboj nasprotnika v Slovenijo. V teh spopadih so pripadniki TO pokazali velik pogum in hrabrost. To velja posebej za spopad v Gibini. Enote TO so izkazale veliko samostojnost pri organiziranju obrambe, ki so jo uspešno kombinirale z oviranjem. Razdelitev voda na dve ali več skupin, ki delujejo samostojno, se pokaže za učinkovit in racionalen ukrep. Z večjim številom obrambnih položajev se je obramba bistveno okrepila. Dobro in hitro odločanje od območnega poveljstva do enote in hiter premik na obrambni položaj so zagotovili presenečenje pri nasprotniku in uspešen izhod za TO. Na uspeh je v veliki meri vplivalo tudi dobro sodelovanje s policijo in civilnimi strukturami.

Veliko pomanjklivost je predstavljal sistem zvez. Radijskih sredstev praktično ni bilo, zveza je potekala samo preko civilnega telefonskega omrežja. Zaradi tega območno poveljstvo ni imelo zvez z enotami na položaju.

Premirje od 29.06. - 02.07.1991

Od 29.06. do 02.07.1991 je nastopil čas premirja. Osnovna naloga za enote TO je bila , da se po vseh naporih nekoliko odpočijejo in popolnijo z orožjem in strelivom. Težišče je bilo na popolnitvi s PO orožjem (Priloga F: Redno dnevno poročilo poveljnika 73. Območja Ljutomer, 29. 06. 1991).

29. 06. zvečer javijo iz G. Radgone, da oklopni transporterji iz enote JLA na mejnem prehodu opravlja prevoze do stražnice v G. Radgoni in nazaj. Istočasno je bilo javljeno, da se polk. Popov želi pogovoriti s poveljnikom območja. Zjutraj, 30. 06 ob 03.30 uri, je poveljnik Ljubo DRAŽNIK odločil, da ob 08.00 uri opravi prva pogajanja s polkovnikom Popovom in sicer v spremstvu skupine vojakov iz protidiverzantskega voda in 2.vodom JOd iz Ljutomera (poveljnica, poročnik Jacqelina STERŽAJ). Iz Gornje Radgone je poklical poveljnika VŠP Vlada MILOŠEVIČA in ga seznanil z razmerami in svojo odločitvijo. Poveljnik VŠP mu je pogajanja odsvetoval, potem pa mu dovolil s pripombo, da jih izvaja na lastno odgovornost. Pogajanja so se začela ob 08.30 uri udeležila sta se jih poveljnik Ljubo DRAŽNIK in komandir PP Gornja Radgona Stanko SAKOVIČ, na strani enote JLA pa pokovnik Popov z enim stotnikom JLA. Pogajanja glede predaje niso uspela, je pa poveljnik območja ob grožnji, da bo oklopni transporter, če se bo gibal po mestu, uničen, dosegel, da so ostala vsa vozila JLA po tem razgovoru stalno na mejnem prehodu. Pogovorili so se tudi o prevzemu mrtvega podčastnika JLA.

Operativno poveljstvo in enote, ki so bile v obrambi mesta Gornje Radgone, so bile potrebne strokovne in moralne podpore. Zato je poveljnik Ljubo DRAŽNIK odločil, da še isti dan pošlje v Gornjo Radgono načelnika ObmŠTO Mirka RAUTERJA z nalogo, organizirati blokado mejnega prehoda. Takoj po prihodu Mirka RAUTERJA v Gornjo Radgono se je začela organizacija blokade mejnega prehoda in s tem enote JLA. Sodelovale so enote TO, policije in civilna obramba. Blokada je bila postavljena že 01.07 zjutraj. Vse je bilo pripravljeno za oborožen spopad, vendar zaradi sugestije lokalnih oblasti (možnost velikega rušenja in žrtev) do njega ni prišlo in predlagana so bila pogajanja. Pogajanja so se začela 01.07. ob 17.00 uri. Istega dne je prišel v Gornjo Radgono načelnik PŠTO Alojz ŠTEINER, ki je prinesel dodatna navodila za poveljstvo TO v Gornji Radgoni in imel pooblastilo državnega vodstva za možne odločitve na pogajanjih. Na pogajanjih so sodelovali RAUTER Mirko, ŠTEINER Alojz in doktor OSTAN vendar brez rezultatov. Ogled položajev TO v Gornji Radgoni je izvedel tudi poveljnik VŠP Vlado MILOŠEVIČ, pogajanje s Popovom pa ni opravil, ker jih je le - ta zavrnil.

Na Območnem poveljstvu Ljutomer se v času premirja organizira prerazporeditev enot, tako da je bila zagotovljena obramba na celotnem ozemlju in s tem minimalna možnost presenečenja s strani JLA. Prihajale so tudi nove pošiljke orožja (predvsem protioklepnega). Le tega je bilo potrebno razdeliti med enote (Priloga G: Redno dnevno poročilo poveljnika 73. Območja Ljutomer, 01. 07. 1991). S tem orožjem je bilo potrebno seznaniti v/o in jih naučiti rokovati. Vse to so bile naloge, ki so zahtevale stalno aktivnost enot TO in še posebej pripadnikov stalne sestave (Priloga H: Poročilo o zbirnih centrih, 01. 07. 1991).

Po obvestilu zalednega organa 7. PŠTO se je zaradi pomanjkanja streliva in MES začelo 02.07.1991 pod vodstvom PPZ Alojza NOVAKA iz skladišča Ložnica - Slovenska Bistrica voziti strelivo in MES (deset kamionov). Z delom prevzetega streliva in MES so se dopolnile enote TO, del pa se je skladiščil pri občanih v Gornji Radgoni in Ljutomeru.

Velik problem in stalen psihološki pritisk za enote na tem območju je predstavljala oklepnomehanizirana enota JLA, ki se je nahajala pred Središčem ob Dravi. Nenehno prižiganje in obračanje tankov je zahtevalo neprestano pripravljenost in budnost enot. Še posebej je to veljalo za enote v ormoški občini. Podoben problem so ob prižiganju tankov imeli tudi v Gornji Radgoni.

V tem času se je po načrtu oviranja organiziralo in naredilo veliko ovir na vseh pomembnejših komunikacijah. Na območju vasi Križevci se organizira veliko ovir iz palet opek, ki so se kasneje dobro izkazale.

Poveljnik območja Ljubo DRAŽNIK je opravil tudi informativni sestanek z družbenopolitičnim vodstvom občine Ljutomer, srečal pa se je tudi s predsednikom IS občine Ormož.

3.3.2. II. del vojne

Stanje TO, 02. 07. 1991 ob 05.00 uri je bilo naslednje:

Poveljnikova zamisel obrambe območja je bila:
- obrambo organizirati od same meje z R. Hrvaško,
- načrt oviranja dopolniti z novimi ovirami na možnih smereh napada in ob tem koristiti različna priročna sredstva, kot so les, razni odpadni material, gramoz, palete opek, itd.,
- razpored enot postaviti tako, da se onemogoči presenečenje s strani N in omogoči čim večja pokritost območja (Priloga I: Ukaz poveljniku ZC G. Ivanjci , 02. 07. 1991).
- 8. JOd Ljutomer postaviti kot rezervo v Cezanjevce, kjer se lahko uporabi v primeru, da nasprotnik deluje po Murskem polju ali če bi hotel presenetiti s prodorom po Ščavniški dolini v smeri Ormož - Videm - G. Radgona,
- z osebno oborožitvijo, dobljeno v času premirja, organizirati vod TO Ljutomer, sestavljen iz prostovoljcev.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- 10. JOd G. Radgona izvaja blokado mejnega prehoda,
- 7. div. vod G. Radgona izvaja blokado stražnice,
- 6. div. vod G. Radgona izvaja blokado stražnice,
- 3. pos. vod G. Radgona je namenjen za PDB v G. Radgoni,
- 3. vod 8. JOd iz Ljutomera je bil po ukazu pov. VŠP namenjen za PDB v G. Radgoni,
- 4. pont. vod G. Radgona brani most na Muri v Radencih,
- 3. pont. vod Ljutomer brani most na Muri pri Veržeju,
- 2. pos. vod Ljutomer brani most na Muri pri Razkrižju,
- 4. vod 8. JOd Ljutomer izvaja obrambo v Gibini,
- 5. div. vod izvaja obrambo v vasi Banfi,
- vod TO Ormož izvaja obrambo mostu v Ormožu in
- vod TO Središče ob Dravi izvaja obrambo pred mejnim prehodom v Središču.

Rezerva:
- 9. JOd G. Radgona se nahaja v naselju Police z nalogo širše blokade MP.
- 8. JOd Ljutomer (- 3,4 ) se nahaja v vasi Cezanjevci z nalogo intervencije v primeru napada nasprotnika po Murskem polju ali v smeri Ščavniške doline.
- 4. div. vod se nahaja v vasi Presika,
- Pos. vod TO Ormož se nahaja na območju KS Kog,
- vod TO Velika Nedelja se nahaja v Ormožu in
- div. vod Ormož se nahaja v vasi Loperšice.

Spopadi v Presiki, Pristavi, Ljutomeru in Hrastje-Moti ( 02. 07. 1991 ob 13.00 uri )

Premirje je bilo končano 02.07.1991 ob 13.00 uri. Takrat je krenila na pot peta oklepnomehanizirana kolona JLA, sestavljena iz 6 T, 7 OT, 8 tovornjakov, 2 cistern, 1 dvigala in 2 vozil za zvezo, z nalogo, da prodre do Gornje Radgone in nato pomaga razbiti blokado okrog enote polkovnika Popova.V Slovenijo je prodrla preko Središča ob Dravi in nato preko Vitana in Presike prodirala proti Ljutomeru (Priloga J: Ukaz pov. 73.Območja IPM v Ormožu, 02. 07. 1991).

Do prvega spopada je prišlo ob 18.45 uri v naselju Presika. Tam se je nahajal diverzantski vod (poveljnik Ljubo SMODIŠ) iz Ljutomera in skupina policistov, ki se je priključila k vodu. Civilisti iz bližnjih hiš so se že pred bojem umaknili na varno. Borba v Presiki je trajala približno dve uri. Nasprotnik je izgubil 1 T in 2 OT. V transporterju, ki je bil direktno zadet z ročnim protioklepnim orožjem iz razdalje približno 50 m, so trije vojaki izgubili življenje, ostali so bili ranjeni. Tank in drugi OT sta bila zadeta v gosenice. Vtem spopadu sta se posebej izkazala vojak Miran Medvar in policaj Lichtervalner.

Ta spopad je imel za nadaljnji potek spopadov s to kolono zelo velik pomen. Morala častnikov in vojakov te enote je zelo upadla. Kasneje je po celi poti število vozil in ljudi iz te enote stalno usihalo in so se predajali našim silam. Kolona je potem nadaljevala pot do Stročje vasi, kjer je prenočila.

Zjutraj 03.07.1991 ob 03.30 uri je nadaljevala pot proti vasi Pristava, kjer je prišlo ob 04.00 uri do spopada s skupino prvo skupino specialnega voda (poveljnik Milan BOLKOVIČ). Ta enota je pripravila zasedo pri mostu čez reko Ščavnico. Na most so bila navožena priročna sredstva (les in tovornjak gramoza). Prišlo je do kratkega, vendar silovitega spopada, nakar se je enota TO po ukazu poveljnika območja Ljuba DRAŽNIKA umaknila na naslednji položaj v Ljutomer. Posledica tega spopada je, da so se na območju vasi Pristava kasneje predali in zapustili en tank in 1 OT vojaki JLA.

Kolona JLA je po tem spopadu nadaljevala pot v smeri proti Ljutomeru. V mestu Ljutomer se je na položajih pred Stročjo vasjo nahajal poveljniški vod (15 vojakov in 1 RMM - poveljnik Jože VIHER) in oddelek specialnega voda (11 vojakov - poveljnik Milan BOLKOVIČ) na drugi strani mesta pri obratu MURA. Ljutomer je bil takrat obkoljen s treh strani (deli enot JLA so se nahajali v Stročji vasi in Pristavi, en del pa je prodiral iz smeri vasi Cven v smeri železniški prehod v Ljutomeru. Zato je takoj po spopadu v samem mestu poveljnik območja ukazal umik na pripravljeno rezervno poveljniško mesto (Na poveljniškem mestu v Ljutomeru so bili takrat samo poveljnik, tajnica in pet vezistov brez vsakršnega protioklepnega orožja). Ker je telefonska zveza na rezervnem poveljniškem mestu zelo slabo delovala se je poveljnik območja sam vrnil v Ljutomer (še v času spopada v samem mestu) in nadaljeval z vodenjem enot iz mirnodobnega sedeža poveljstva.

Do spopada na železniškem prehodu (Oviro so predstavljali železniški vagoni.) je prišlo ob 05.35 uri. Medsebojno obstreljevanje je trajalo približno 3 ure. Enota JLA je svojo namero o prodiranju skozi mesto Ljutomer opustila in nadaljevala pot skozi Lukavce proti Križevcem. V Križevcih jih je v zasedi čakala druga skupina PDV (poveljnik Vlado KUNČIČ). Do spopada ni prišlo, ker je večje število civilistov, predvsem otrok, prišlo na cesto gledat tanke in je bila velika možnost žrtev med civilnim prebivalstvom.

Naslednji spopada se je pričel ob 12.30 uri v naselju Bučečovci. Tam je bil JOd iz Slovenskih Konjic, ki je v noči 02./03. prišel na pomoč našim enotam in ga je sprejel na območju Bučečovec pomočnik za zaledje Alojz NOVAK. Iz tega odreda so organizirali protioklepno skupino, ki je dejstvovala na nasprotnika. V tem spopadu ni bilo poškodovano nobeno vozilo.

Na tem območju je deloval tudi prvi vod tretjega JOd (poveljnik Zvonko OSTERC) iz Ljutomera, ki je takrat istočasno ognjeno deloval na nasprotnika, vendar brez večjega uspeha.

Zadnji spopad (pred splošnim premirjem) s to kolono se je zgodil z izvidniškim OT (ob 14.30 uri) , ki je bil zadet pred Radenci. Na tistem območju sta takrat delovala protidiverzantski vod iz Lenarta in protioklepna skupina PŠTO. Med Radenci in Gornjo Radgono pa je zasedala položaje protioklepna skupina iz Murske Sobote.

Analiza delovanja enot TO

Zamisel poveljnika območja je bila:
- obrambo izvajati od same meje z rep. Hrvaško,
- s stalnim zasednim bojnim dejstvovanjem kombiniranim z oviranjem oslabiti N in mu prizadeti čim večje izgube,
- onemogočiti prodiranje N proti G. Radgoni,
- onemogočiti deblokado mejnega prehoda v G. Radgoni,
- z vključevanjem rezerve zaustaviti N in ga prisiliti na predajo ali vrnitev na Hrvaško.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- Vod TO Središče ob Dravi,
- div. vod Ormož,
- 4. div. vod Ljutomer,
- 2. pos. vod Ljutomer,
- 1. vod 8. JOd Ljutomer,
- vod prostovoljcev Ljutomer,
- POS JOd Sl. Konjice,
- PDV Lenart,
- POS PŠTO in
- POS Murska Sobota.
- V spopadih sodeloval tudi oddelek policije iz Ljutomera.

Rezerva:
- 8. JOd Ljutomer (- 1,3,4 vod) in
- JOd Sl. Konjice.

Ocena

Zamisel poveljnika je bila v celoti realizirana. Nasprotnik ni prišel do G. Radgone in tako ni rešil Popova iz blokade, kar je bil njegov cilj. Z velikim številom obrambnih položajev in pogumom, ki so ga pokazali pripadniki TO, so vplivali na poslabšanje moralno-psihološkega stanja nasprotnika, ki je imel velike izgube v ž/s in MTS. Različne oblike ovir, ki so bile narejene iz posek, palete opek in drugih priročnih materialov, so omogočile uspešen in učinkovit način oviranja. Dobro sodelovanje s policijo in civilno obrambo je pripomoglo k učinkoviti in racionalni obrambi ter večji varnosti civilnega prebivalstva.

Negativno stran so predstavljale težave s sistemom zvez. Tako na rezervnem poveljniškem mestu ObmŠTO ni delovala niti PTT telefonska linija. Preslabo poznavanje novega protioklepnega orožja je imelo za posledico slabšo uporabo in učinkovitost tega orožja. Sodejstvovanje med sosednjimi enotami TO v veliko primerih ni bilo vzpostavljeno. Enote, ki so bile dodeljene kot pomoč od drugod (Primer JOD iz Slovenskih Konjic) niso poznale terena, kar je zmanjševalo njihovo uporabnost in bojno sposobnost.

Spopad v Gibini ( 02. 07. 1991 ob 13.00 uri )

6. kolona JLA, sestavljena iz 4 T, 5 OT, 3 tovornjakov in 2 terenskih vozil, je dejstvovala na smeri Železna gora - Martin ob Muri - Gibina , kjer se je ob 16.45 uri bojno razporedila. Na območju Gibine se je takrat nahajal 4. vod JOd (poveljnik Bojan HLADEN) iz Ljutomera. Prišlo je do spopada, v katerem je bil en tank zadet z Ambrustom (bil lažje poškodovan). Nasprotnik je tu napadel kombinirano s tanki in pehoto. Tanke je zaustavila škarpa pred vasjo, medtem ko je nasprotnikova pehota poskusila skleniti obroč okrog voda TO, ki pa se je pravočasno umaknil na naslednji položaj. Po tem spopadu, kjer so bili zelo poškodovani tudi civilni objekti, se je enota JLA umaknila v Štrigovo in pozno zvečer pričela prodirati proti Banfiju, kjer pa je bila zaustavljena na branjenih ovirah. Po tem spopadu je ta enota svoj prodor proti Sloveniji ustavila in se vrnila na Hrvaško.

Analiza delovanja enot TO

Poveljnikova zamisel obrambe območja je bila:
- obrambo izvajati od same meje s Hrvaško,
- z zaporednim zasednim bojnim dejstvovanjem oslabiti nasprotnika,
- preprečiti prehod preko r. Mure,
- z uvajanjem rezerve ustaviti nasprotnika in ga prisiliti, da se vrne na Hrvaško.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- 4. vod 8. JOd Ljutomer organizira obrambo pri ovirah v Gibini.
- 5. div. vod izvaja obrambo pri ovirah v naselju Banfi.

Rezerva:
- Vod prostovoljcev, ki se nahaja v vasi Cven in
- 2. posebni vod Ljutomer, ki se nahaja v Stročji vasi.

Ocena

Poveljnikova zamisel je bila v celoti realizirana. Nasprotnik se je ob velikih izgubah v ž/s in MTS moral umakniti nazaj na Hrvaško. Pripadniki TO so pokazali velik pogum in hrabrost proti nasprotniku, ki se je razvil v bojni razpored in napadel z oklepom in pehoto. Nadaljevalo se je dobro sodelovanje s policijo in civilno obrambo.

Negativno stran predstavlja dejstvo, da je spopad potekal neposredno pred naseljem, kar je povzročilo razdejanje med civilnimi objekti.

Spopad na Kogu ( 03. 07. 1991 ob 02.30 uri )

7. kolona JLA, sestavljena iz 3T, 7 OT, 2 tovornjakov in 4 manjših m/v je ponoči 03.07. ob 02.30 uri začela prodirati preko Središča ob Dravi ( se za nekaj časa ustavila), preko Vitana v smeri Kog - Presika. Na tistem območju sta bila 1. vod (poveljnik Emil ŠKRINJAR) in protidiverzantski vod (poveljnik Milan KOROTAN). Koordinacijo med vodoma je vodil pomočnik poveljnika za operativne zadeve Aleksander ŠTAMPAR.

Iz 1. voda so ustanovili protioklepno skupino, ki je pripravila zasedo v rajonu Bajzek. Ob 10.30 uri je prišlo do spopada v katerem je bil 1 T zadet v kupolo in onesposobljen. Drugi tank je pri tem spopadu zavil s ceste, zdrsnil v škarpo in ker ga vojaki JLA niso mogli izvleči, so ga zapustili. Po tem spopadu se je nasprotnik vrnil na Hrvaško in ob tem streljal in razdejal civilne objekte v vaseh Kog, Jastrebci in Bajzek.

Analiza delovanja enot TO

Zamisel pov. območja je bila:
- obrambo voditi od same meje s Hrvaško,
- z zaporednim zasednim bojnim dejstvovanjem oslabiti nasprotnika,
- 4. div. vod Ljutomer, ki je sodeloval v spopadu v Presiki in je brez PO orožja zamenjati s 5. div. vodom Ljutomer,
- Z uvajanjem rezerve zaustaviti nasprotnika in ga prisiliti na umik.

Razporeditev enot TO:

Sile v obrambi:
- vod TO Ormož izvaja obrambo v naselju Bajzek.
- pos. vod TO Ormož se nahaja v naselju Hermanci.
- 5. div. vod Ljutomer organizira obrambo v naselju Presika.

Rezerva:
- 4. div. vod Ljutomer, ki se nahaja v rajonu vasi Podgradje.

Ocena

Poveljnikova zamisel je bila v celoti realizirana. Nasprotnik ni realiziral svojega cilja in se je ob izgubi dveh tankov vrnil na Hrvaško. K temu rezultatu je pripomogla dobra izbira položaja za protioklepni boj in učinkovito delovanje POS. Dobro sodelovanje s civilnim prebivalstvom v KS Kog, ki se je pokazalo tudi ob oskrbi vojnih ujetnikov JLA po končanem spopadu.

Negativnost se je pokazala v pasivnosti voda v Središču ob Dravi, ki ni deloval po nasprotniku.

Spopad v Gornji Radgoni ( 02. 07. 1991 ob 16.00 uri )

V torek, 02.07., so se v Gornji Radgoni intenzivirale priprave za oborožen spopad. Ob 07.30 uri so teritorialci dobili ukaz za najvišjo stopnjo bojne pripravljenosti. Vse enote (okoli 420 teritorialcev) so bile na položajih okoli mejnega prehoda že tretji dan. Tedaj je bilo vsem jasno, da mirna rešitev umika JLA ni več mogoča. Ob 14.30 uri je načelnik Obm. ŠTO Mirko RAUTER, ki je vodil izpostavljeno poveljstvo v Gornji Radgoni, dobil pisni ukaz za napad na enoto JLA v primeru, da se le ta ne preda. Ukaz je posredoval poveljnik VŠP Vlado MILOŠEVIČ.

Radioamaterji v mestu so okoli 15.00 ure prestregli sporočilo Popova po sredstvih zvez med oklepniki; Prvi cilj pod brezo. Pozneje je bilo jasno, da je to cerkveni zvonik, kajti ob 16.15 se je začelo streljanje. Teritorialci so udarili iz svojih položajev na Grajskem hribu z Zoljami, RMM M 57 in OSA-mi, vojaki JLA pa iz topov in mitraljezov po mestu. Takoj po začetku spopada se je oglasila tudi sirena za letalsko nevarnost in položaje teritorialcev sta preleteli dve vojaški letali JLA, ki sta raketirali položaje in barikado na železniškem prehodu pri Avtoradgoni. Radgona je bila naenkrat v dimu in ognju. Slišalo se je pokanje orožja in tuljenje gasilskih siren. Spopad je trajal neprekinjeno do teme (do približno 21.00 ure). V spopadu je bil težje ranjen en teritorialec. Popolnoma je bil uničen cerkveni zvonik, zgoreli sta dve stanovanjski hiši na hribu. Okolica mejnega prehoda je bila popolnoma uničena. O številu žrtev pri JLA se ni nikoli izvedelo. Še pred večerom se je predalo tudi kompletno moštvo iz obmejne stražnice v Gornji Radgoni (Napad so izvedli enota PEM (posebna enota milice) in oba diverzantska voda TO iz G.Radgone). Tako je TO zopet prišla do svojih skladišč in se znebila nasprotnika za hrbtom. Ponoči 02./03.07. je spet prišlo do premirja, vendar so teritorialci ostali na položajih.

V spopadu na mejnem prehodu so teritorialci pokazali in dokazali veliko pripravljenost za oborožen boj. Ta spopad je dokončno prepričal pripadnike JLA, da ni druge rešitve kot predaja ali umik. Računali so lahko samo še na pomoč enot, ki so 02.07. začele prodirati preko meja RS. Ko pa tudi tem ni uspelo, je Popov končno 03.07. popoldne na pogajanjih pristal na umik. Odločitev o tem, da se lahko umakne z ljudmi in tehniko, je bila sprejeta na višjem nivoju in območno poveljstvo na to ni imelo vpliva. Enota JLA je za sabo pustila razdejani in izropani mejni prehod, vendar dosežen je bil eden izmed večjih uspehov vojne v Sloveniji, to je osvobojeni mejni prehod Gornja Radgona.

Analiza delovanja enot TO

Zamisel poveljujočega na izpostavljenem poveljniškem mestu v G. Radgoni je bila:
- izvesti pogajanja s pov. kolone JLA o njihovi predaji,
- v primeru neuspešnih pogajanj izvesti istočasni koncentrični napad na mejni prehod in stražnico v G. Radgoni s ciljem prizadejati nasprotniku izgube in ga prisiliti v vdajo,
- v primeru, da se z napadom ne doseže zastavljenega cilja, se blokira nasprotnik na mejnem prehodu in z ojačanim napadnim dejstvovanjem prisili enoto JLA v stražnici na predajo in se tako rešiti nasprotnika za hrbtom,
- z vključevanjem rezerve onemogočiti deblokado mejnega prehoda s strani kolone JLA, ki prihaja na pomoč enoti JLA na mejnem prehodu,
- nadaljevati s psihološkimi pritiski na pripadnike JLA na mejnem prehodu.

Razporeditev enot TO:

Sile v napadu:

- 10. JOd G. Radgona izvaja ožjo blokado mejnega prehoda,
- vod prostovoljcev iz G. Radgone,
- protioklepna skupina iz Ljutomera,
- 6.div. vod G. Radgona izvaja blokado stražnice v G. Radgoni,
- 7.div. vod G. Radgona sodeluje v napadu na stražnico v G. Radgoni,
- vod PEM sodeluje v napadu na stražnico v G. Radgoni.

Sile v rezervi:
- 9. JOd G. Radgona izvaja širšo blokado mejnega prehoda,
- 3. pos. vod G. Radgona pripravljen za PDB,
- 3. vod 8. JOd Ljutomer pripravljen za PDB na območju G. Radgone.

Ocena delovanja TO:

Zamisel poveljujočega je bila skoraj v celoti realizirana. Stražnica v G. Radgoni se je predala, moralno-psihološko stanje enote JLA na mejnem prehodu je bilo vedno slabše in bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo predala. Dobro sodelovanje in koordinacija med TO, policijo in civilno obrambo je bilo vzpostavljeno že pred spopadi in se je nadaljevalo med in po spopadih. Spopad v G. Radgoni predstavlja primer organiziranja in delovanja napadnih bojnih dejstvovanj v mestu. Pomemben je tudi posredni učinek spopada, saj so slike razrušenih hiš in cerkve v G. Radgoni so obkrožile ves svet in povečale simpatije mednarodne javnosti do Slovenije.

Eden od ciljev, to je predaja enote JLA na mejnem prehodu ni bil realiziran. Mesto je bilo v okolici spopadov zelo razrušeno. Tudi zato je bilo veliko razočaranje pripadnikov TO in prebivalcev G. Radgone, ko je Popov v času premirja nekaznovano zapustil Slovenijo.

Zaključna ocena vodenja in poveljevanja ter delovanja enot in pripadnikov TO:

Osnovni cilj je bil dosežen saj je bila poveljnikova zamisel v celoti realizirana. Nadzor nad celotnim območjem, vključno z državnimi mejami so prevzele enote 73. ObmŠTO. Ta cilj je bil dosežen predvsem zaradi dobrega VIP in upoštevanja vseh dejavnikov oboroženega boja. V največji možni meri se je upoštevala pokritost celotnega območja in s tem preprečevanje vojaškega presenečenja s strani nasprotnika. S stalno iniciativo in velikim številom spopadov so enote TO zbijale moralo nasprotnika in dosegle končni uspeh. Za dosego tega uspeha je bila potrebna velika samostojnost enot pri izvajanju b/d. Nadzor nad območjem je zahteval racionalno in učinkovito organizacijo rezerve. Veliko prednost za enote TO je predstavljalo poznavanje ozemlja, kar je zagotavljalo uspešno izvajanje b/d. Zelo uspešno in dobro je bilo sodelovanje s policijo in CO, kar velja posebej za pomoč pri oviranju, prehrani, nastanitvi, zdravstveni oskrbi, prevozih in nekaterih oblikah intendantske zagotovitve.

Pri organizaciji in izvajanju oboroženega boja so se pokazale tudi slabosti. Tako je preveliko število samostojnih enot zahtevalo organizacijo dveh izpostavljenih PM. Sistem zvez je bil v glavnem odvisen od civilnega telefonskega omrežja. Premajhno je bilo sodejstvovanje med enotami TO. Nepoznavanje novega orožja je zmanjševalo bojni učinek enot TO. Prihod enot iz drugih krajev Slovenije v času spopadov in nepoznavanje ozemlja ter takojšnja vključitev v obrambne aktivnosti so zmanjšale njihovo učinkovitost in bojno uporabo. Vključevanje PŠTO v poveljevanje v Ormožu in G. Radgoni je imelo za posledico preveliko koncetracijo sil TO v teh mestih in posledično premajhno rezervo območja.

3.4. CIVILNA OBRAMBA IN NJEN VPLIV NA ORGANIZACIJO IN DELOVANJE TO

Obdobje pred junijsko-julijsko vojno je zaznamoval čas velikih sprememb na vseh področjih političnega in obrambnega organiziranja in delovanja. Slovenija je bila še vedno del Jugoslavije in je morala upoštevati takratno normativno ureditev.

Tedanji odnos med CO in vojaškim establišmentom ponazarjata dve temeljni težnji. Na eni strani je bilo soočenje s težnjo razvoja prvin civilne obrambe, ki naj bi razvojačil obrambni sistem, na drugi strani pa z delovanjem oboroženih sil, ki je šlo v smeri vojaškega nadziranja CO in s tem njenega vojniziranja. Izid je bila vojnizirana civilna obramba v pretežnem delu tedanje države ter razvojačene posamezne sestavine CO v njenem manjšem delu (Malešič,1992 : 121).

Jugoslavija je takrat razvijala obrambno-zaščitno zasnovo SLO, ki predstavlja obrambno-zaščitno organiziranje države in družbe, zasnovano na podružbljanju in prostovoljni samoorganizaciji ljudi in delavcev tam kjer živijo in delajo. Kljub temu, da se s sprejetjem slovenskega Zakona o obrambi in zaščiti leta 1991 uvedejo nekatere spremembe pri organiziranju CO pa je sistem organiziranja civilne obrambe v Sloveniji še vedno temeljil na zasnovi SLO.

Kljub temu pa je predstavljala vojnizirana CO pozitivni dejavnik pri izvajanju oboroženega odpora, saj je bila z njim neposredno prepletena. To trditev se da dokazati na več primerih. Najboljši dokaz za to je po moji oceni sodelovanje civilnega prebivalstva z enotami TO. Tako so bili primeri, ko je enota bila nastanjena pri neki družini, kjer so dobili hrano, čuvala jih je narodna zaščita, pri tej družini se je čuvalo tudi zaplenjeno orožje in civilisti so izvajali obveščevalno zagotovitev. Vse te aktivnosti so imele svoj odraz skozi boljšo bojno pripravljenost enote. Bili so tudi primeri, ko so civilisti sodelovali v bojnem spopadu (metanje molotovk v G. Radgoni).

Osnovni namen analize delovanja CO v nalogi je, da se skozi skrajšan kronološko-sintetičen opis dogodkov opravi analiza organiziranosti in aktivnosti CO pri opravljanju obrambno-zaščitnih aktivnosti in njeni povezanosti in vplivu na delovanje in organizacijo TO. Pri tem bom izhajal iz definicije CO, ki pomeni tisti del obrambno zaščitne dejavnosti družbe, katere prednostni namen je z nevojaškimi in nenasilnimi sredstvi zavarovati ljudi, družbene in osebne vrednote, materialne in kulturne dobrine ter zagotoviti nepretrganost političnega, gospodarskega in kulturnega življenja v posamezniku in skupnosti neprijaznih razmerah in ob naravnih nesrečah, v izrednih razmerah in v vojni (Malešič,1992 : 130).

V junijsko-julijski vojni v Sloveniji gre tudi za nekatera vprašanja, ki še nimajo jasnih odgovorov, ali pa so premalo izpostavljena, kot:
- pomen CO v vojni v Sloveniji,
- najpomembnejše oblike organiziranja in delovanja CO v vojni,
- odnos med TO in CO,
- uspešnost normativne ureditve pri zagotavljanju izvajanja nalog,
- odnos javnosti in sodelovanje državljanov v CO skozi osebno in vzajemno zaščito,
- itd.

Število in moč bojnih dejstvovanj na območju 73. ObmŠTO sta bili visoko nad povprečjem v Sloveniji. Tudi zato je pomembno, da se izkušnje na tem območju posebej analizirajo, saj predstavljajo neposreden prikaz delovanja CO v bojnih razmerah.

3.4.1. Organizacija CO pred vojno

Pri organizaciji CO pred vojno, je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila Slovenija takrat sestavni del Jugoslavije, ki pa je bila ena redkih držav v Evropi, ki je tretirala civilno zaščito kot popolnoma odvojeno in z drugimi deli nepovezano komponento (Javorović,1992 : 30). Kljub temu, da je bil spomladi 1991 sprejet Zakon o obrambi in zaščiti, ki je na tem področju predstavljal določen napredek, pa je bilo normativno in dejansko stanje še daleč od idealnega.

Ta zakon je opredeljeval kot elemente zaščite in reševanja naslednja področja (Zakon o OZ, 1991 : št.15):
- osebno in vzajemno zaščito;
- ukrepe za zaščito in reševanje;
- podjetja, zavode in druge organizacije, ki opravljajo dejavnost pomembno za zaščito in reševanje;
- enote in štabe CZ in
- sistem za opazovanje in obveščanje.

Normativna ureditev po Zakonu o OZ je dajala največje operativne pristojnosti republiškemu upravnemu organu za obrambne zadeve. Njegove naloge so bile organiziranje, opremljanje in usposabljanje CZ ter drugih sil za zaščito in reševanje, izvajanje ukrepov za zaščito in reševanje ter organiziranje službe za opazovanje in obveščanje. V vojni je ta organ dajal največ navodil in ukazov podrejenim institucijam.

Na področju obrambe in zaščite je bil za večino dejavnosti s področja CO odgovoren občinski upravni organ za obrambo. Njegove naloge so bile načrtno organiziranje, opremljanje in usposabljanje štabov in enot CZ, pripadnikov enot za zveze, službe za opazovanje in obveščanje ter usposabljanje prebivalstva za opravljanje nalog NZ. V okviru občine se organizira občinski štab za CZ, ki organizira, usposablja in vodi občinske enote CZ, podrejene štabe za CZ (podjetij, KS) ter usmerja in usklajuje delo drugih reševalnih sil na območju občine.

Enote CZ so se delile na splošne in specializirane.

Pomembne naloge na področju zaščite in reševanja so imela tudi društva (gasilci, RK, radioamaterji, lovci, itd.), podjetja (komunalna, gradbena, prevozna, trgovsko-prehrambena, itd.), zdravstveni zavodi in občani skozi vzajemno in osebno zaščito.

3.4.2. Organizacija in delovanje CO med vojno

2.4.2.1.Civilna zaščita

CZ je predstavljala najširšo obliko organiziranja, pripravljanja in sodelovanja delovnih ljudi, občanov, delovnih in drugih organizacij v zaščiti in reševanju prebivalcev ter materialnih dobrin od vojnih dejstvovanj, posledic elementarnih nesreč in drugih nesreč širših razmer.

Osnovne komponente CZ so bile:
- samopomoč,
- ukrepi CZ,
- enote CZ in
- štabi CZ.

Za potrebe nalog CZ v vseh treh občinah je bilo aktiviranih približno 3000 pripadnikov z razpoložljivimi sredstvi in opremo. Delo občinskih štabov za CZ je potekalo organizirano in brez večjih problemov (Priloga L: Poročilo o delovanju CO v občini Ormož). Pri prenosu informacij je pomembno vlogo odigral gasilski sistem zvez.

Slabša je bila povezava s štabi za CZ po krajevnih skupnostih in podrejenimi občinskimi specializiranimi enotami, ker ni bilo sredstev zvez, saj so bila formacijska sredstva zvez predana TO.

Določen problem, ki je bil izpostavljen v občini Ormož, se je pojavil na mobilizacijskem zbirališču občinskega štaba za CZ, ker se je tam nekoordinirano stacionirala enota TO pri čemer je bila vprašljiva zaščita tega objekta po ženevskih konvencijah. Šlo je za prostore gasilskega doma.

Glede kadrov ni bilo večjih težav. V Ormožu so se le te pojavile ob alarmih za zračni napad, ki so imeli za posledico, da se je mesto vsakič praktično izpraznilo (večina meščanov je odšla k sorodnikom in znancem na podeželje). V edinem javnem zaklonišču osnovne kapacitete 110 ljudi, se je po vsakem alarmu zaklonilo od 20 - 25 državljanov.

3.4.2.2. Gospodarska obramba

Gospodarska obramba obsega priprave in delovanje v vojni gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij, katerih dejavnost je po odločitvi vlade posebnega pomena za obrambo, ter materialno in zdravstveno oskrbo SV, prebivalstva, državnih organov in druge obrambne potrebe. Sestavni del gospodarske obrambe sta proizvodnja in promet z vojaškim orožjem in opremo (Zakon o obrambi,1994 : 73. člen).

V času junijsko-julijske vojne je potekalo sodelovanje v okviru pristojnosti med TO, podjetji, krajevnimi skupnostmi, zdravstvenimi zavodi, itd.. Tako so se upravni organi za gospodarstvo in negospodarske dejavnosti v vseh treh občinah vključili v aktivnosti ob mobilizaciji za zagotavljanje materialne in zdravstvene oskrbe. Tako so pripravili načrt materialne in zdravstvene oskrbe, po katerih so delovali v začetku vojne, kasneje pa so se zahteve TO in drugih zagotavljale brez vnaprej pripravljenih načrtov. Tako je upravni organ za gospodarstvo v G. Radgoni v času zasedbe mejnega prehoda posredoval ter soorganiziral preskrbo s prehrano za vse obrambne strukture. Proizvodnja peke kruha v pekarni Mura je bila prekinjena in otežkočena, tako da se je morala vspostaviti dostava kruha iz sosednje občine.

Vse tri občine so organizirale aktivnosti pri evakuaciji prebivalstva pred bojnimi dejstvovanji in organizacijo dela na rezervnih lokacijah. Izvedene so bile priprave in operativne naloge za primer prehoda na racionalno preskrbo.

V Ljutomeru so ponoči iz 28/29 junij morali zagotoviti 100 kom. odej za potrebe TO. Ker jih v skladiščih CZ več ni bilo, so aktivirali Dom Lukavci in hotel Jeruzalem Ljutomer, ki sta zagotovila zahtevane odeje. Odziv podjetij, zavodov in skupnosti je bil nad vsemi pričakovanji.

Zdravstveno oskrbo za prebivalstvo in enote TO se je zagotavljalo preko zdravstvenih domov v Ljutomeru, G: Radgoni in Ormožu.

Oddelka za gospodarstvo in negospodarske dejavnosti v G. Radgoni in Ormožu sta skupaj z oddelkom za varstvo okolja in urejanje prostora izvajala aktivnosti pri odpravi posledic agresije in sodelovala pri sprejemanju in razdeljevanju pomoči prizadetim in poškodovanim.

Področje, na katerem so se upravni organi za obrambo skupaj z delovnimi organizacijami veliko ukvarjali je bilo oviranje. Število, vrsto in lokacijo ovir v občinah je določil 73.ObmŠTO Ljutomer. Za ovire, ki so bile načrtovane pred samo agresijo, ni bilo težav. Kamioni in gradbena mehanizacija, načrtovani za barikade, so bili dan pred agresijo v stanju pripravljenosti. Manjši problem se je pojavil v Ormožu pri vzpostavljanju zveze z železniškim gospodarstvom Ljubljana, ko je bilo na železniške prehode potrebno postaviti vlakovne kompozicije. S pomočjo zvez železniškega gospodarstva se je ta naloga uspešno realizirala. Večji problemi so nastali, ko je prišlo do velike intenzitete napadov in je bilo potrebno v skladu z zahtevami in načrti TO ovire hitro postaviti. Pri tem je bilo potrebno veliko improvizacije in iznajdljivosti. Velik prispevek pri realizaciji te naloge so imeli upravni organi za obrambo, gospodarska podjetja in posamezniki, ki so priskočili na pomoč. V Ljutomeru je dala pomemben delež na tem področju Opekarna Križevci s paletami opek, ki so jih postavili kot ovire in so se pokazale kot zelo učinkovite. Analiza, ki so jo naredili na TO, je pokazala, da je ravno uspešno oviranje bilo eno izmed pomembnih vzrokov uspeha na vojaškem področju.

Značilnost tistega časa je tudi razmišljanje o produkciji lastnega orožja. Tako so se v Ljutomeru pojavljale ideje o izdelavi eksplozivnih sredstev za protioklepni boj, v podjetju Tehnostroj pa so razmišljali o izdelavi minometa M-60.

Kljub relativno kratkemu obdobju spopadov je veliko pomenila pri zagotavljanju podpore prav gospodarska dejavnost. V veliki meri sta se pokazali soodvisnost in vzajemna odgovornost med podporo, ki jo je nudila gospodarska obramba in rezultati, ki so bili doseženi na vojaškem področju. Glede na to, da enote TO niso imele razen oskrbe z orožjem nobene druge logistične podpore, so bile v celoti vezane na materialno, zdravstveno, intendantsko, prometno in drugo oskrbo s strani civilne obrambe. Ta oblika delovanja je imela tudi veliko pozitivnih učinkov, saj so bili tako pripadniki TO razbremenjeni nalog s tega področja in so bili tako praktično vsi pripadniki na razpolago za neposredne bojne aktivnosti.

3.4.2.3. Ukrepi za zagotavljanje političnega sistema v vojni

Ob slovesni razglasitvi samostojnosti republike Slovenije, 26. junija zvečer, je bila izvedena dokončna mobilizacija enot TO in izvršene določene naloge za povečanje obrambne sposobnosti, ki so se izvajale na podlagi Smernic Predsedstva republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost za osamosvojitev republike Slovenije.

Skupščine občin

V času agresije so občine delovale v skladu z Zakonom o obrambi in zaščiti. V vseh treh občinah se v času agresije ni sestala nobena od skupščin, pač pa so ves čas aktivno delovala predsedstva skupščin občin. Na osnovi razpoložljivih informacij so predsedstva v vseh treh občinah ocenila razmere, se dogovorila o nadaljnjih aktivnostih in obravnavala koordinacijo dela med nosilci obrambnega sistema ter o sodelovanju predsedstev z izvršnimi sveti in upravnimi organi občin.

Predsedniki SO so bili ves čas vojne aktivno vključeni v obrambne aktivnosti civilne sfere, bili pa so seznanjeni tudi s problemi in osnovnimi nalogami, ki so jih opravljali pripadniki TO in policije. Na ta način so se lahko ustrezno rešili vsi problemi, ki so nastajali na področju oskrbe prebivalstva, TO in milice, izvajanje materialne in zdravstvene oskrbe, izvajanje obveščanja in alarmiranja ter izvajanja ukrepov zaščite in reševanje prebivalstva.

Potreb za to, da bi se sestali zbori SO v času agresije ni bilo, so se pa zbrali takoj po agresiji in obravnavali informacijo o razmerah in aktivnostih v času vojne in sprejeli ukrepe o odpravi posledic agresije. Ti ukrepi so bili sprejeti v vseh treh občinah, saj so v vseh treh občinah potekali spopadi, ki so zahtevali veliko materialno škodo na stanovanjskih objektih, infrastrukturi, itd..

Izvršni sveti SO

Izvršni sveti občinskih skupščin so izvajali določene aktivnosti na podlagi Smernic predsedstva republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost v povezavi z nalogami za uveljavljanje plebiscitne odločitve. Izvršni sveti so od začetka agresije aktivno spremljali vsa dogajanja v občini. Sodelovali so s štabom za TO, postajami milice in koordinirali delo upravnih organov na občini. Koordinacija dela med naštetimi institucijami se je zagotavljala preko posvetov, razgovorov, kot tudi s sprejemanjem določenih ukrepov, s katerimi so pripomogli k uspešnemu reševanju nastalih težav. V času agresije so imeli tudi več izrednih sej ( v G. Radgoni so imeli štiri izredne seje), na katerih so v okviru svoje pristojnosti sprejemali ukrepe za zagotavljanje materialne in zdravstvene oskrbe prebivalstva, enot TO in milice, izvajanje nalog s področja zaklanjanja prebivalstva, nudenje prve pomoči, obveščanje prebivalstva, delo upravnih organov, izvajanje nalog v zvezi s prometom ter drugimi aktivnostmi. Izvršni sveti so delovali na mirnodobnih lokacijah, v času spopadov pa na rezervnih vojnih lokacijah.

Po končani vojaški agresiji so izvršni sveti v vseh treh občinah izvajali aktivnosti za odpravljanje posledic agresije in za vzpostavitev takšnega stanja, ki omogoča čim bolj nemoteno življenje.

Delovanje krajevnih skupnosti, organizacij in društev

Krajevne skupnosti so opravljale obrambne naloge v skladu z zakonom o obrambi. Njihove mobilizacijske komisije so že pred agresijo s kurirsko mrežo neposredno izvajale vpoklic pripadnikov TO. Vpoklici so bili izvedeni postopno za posamezne enote ter za izvajanje nalog delovne obveze.

Na območju vseh treh občin so po krajevnih skupnostih organizirali delovanje narodne zaščite. Osnovna funkcija narodne zaščite v krajevnih skupnostih je bilo zavarovanje sedežev krajevnih skupnosti in prostorov, kjer so delovale krajevne komisije za vojaško mobilizacijo. Razen tega so v Krajevni skupnosti Negova in Videm ob Ščavnici s pripadniki narodne zaščite izvajali neposredno zavarovanje zbirnega centra za ujetnike in prebežnike iz enot JLA. Narodna zaščita v KS Cven je v zadnjih dneh vojne imela nalogo zavarovanja minsko-eksplozivnih sredstev in druge vojaške opreme, katero je TO vskladiščila v prazne in od vasi odmaknjene prostore bivše zrebčarne na Moti pri Ljutomeru. Oborožitev pripadnikov narodne zaščite je bila različna. Večina pripadnikov je bila oborožena z lastnim (karabinke) orožjem, dovoljenim po mednarodnem vojnem pravu. Razen preventivnega delovanja in sporočanja pomembnih podatkov na občinski center za obveščanje, narodna zaščita ni bila vključena v neposredne bojne aktivnosti.

Pomembne aktivnosti, ki so jih opravljali v vseh krajevnih skupnostih, so bile naloge na področju varnostno-obveščevalnih zadev.

Družbene dejavnosti

Zdravstveni domovi v vseh treh občinah so zagotavljali zdravstveno oskrbo za pripadnike teritorialne obrambe, druge obrambne strukture in prebivalstvo. Zdravstveni delavci so požrtvovalno nudili oskrbo ranjenim in poškodovanim v skladu z medicinsko etiko, sodelovali z enotami CZ za prvo medicinsko pomoč ter uspešno izvajali prevoze ranjenih in obolelih. Pri tem so poskrbeli v enaki meri tako za poškodovane in ranjene pripadnike TO kot JLA. Najbolj oteženi so bili prevozi v bolnišnico Murska Sobota zaradi blokiranih prehodov na reki Muri. Problem so predstavljale tudi zveze z zunanjimi ambulantami.

V času spopadov z oklepno-mehaniziranimi enotami JLA na območju občine G. Radgona sta življenje izgubila dva civilista. ranjeni so bili trije pripadniki teritorialne obrambe in ena civilna oseba. Prva medicinska pomoč in zdravstvena oskrba je bila nudena 9 pripadnikom JLA, 5 pripadnikom TO, 3 pripadnikom CZ in gasilcem ter 9 občanom.

Na območju občine Ljutomer so bili ranjeni 4 pripadniki TO in tudi zdravstveno oskrbljeni. Eden pripadnik je bil prepeljan v bolnišnico Murska Sobota. Za vse manjše poškodbe pri pripadnikih TO je bilo poskrbljeno v okviru sanitetne zagotovitve teritorialne obrambe.

Na območju občine Ormož beležijo le nekaj manjših prask pri pripadnikih TO. ki pa so bile sanirane v okviru sanitetne oskrbe TO.

Osnovno šolstvo v tem času ni izvajalo vzgojno-izobraževalnega procesa, saj so bile letne počitnice. Šole so s svojimi materialnimi sredstvi nudile pomoč obrambnim strukturam. Tako so se izvajale določene obrambne aktivnosti na osnovnih šolah Cezanjevci, Bučkovci in Razkrižje v občini Ljutomer, na osnovnih šolah G. Radgoni in Vidmu v občini G. Radgona ter na OŠ Ivanjkovci in Miklavž v občini Ormož. Veliko število učiteljskega kadra je bilo tudi direktno vključenih v izvajanje obrambnih aktivnosti.

Otroško varstvo je v pretežni meri nadaljevalo redno delo, vendar v skladu z razmerami. Nekatere vzgojnovarstvene enote so bile zaprte. V VVO Ljutomer, G.Radgona, Radenci in Ormož so bili pripravljeni za celodnevno oskrbo otrok. VVO G. Radgona je v svojih objektih izvajala nastanitev in prehrano evakuiranih prebivalcev ter nudila drugo oskrbo ogroženim.

Gasilska organizacija je v vseh treh občinah odigrala pomembno vlogo v sistemu zaščite in reševanja.

V preprečevanje in gašenje požarov so se vključevali iz občine G. Radgona: GD Radgona, GD Mele, GD Šratovci, GD Radenci, GD Hrastje Mota in GD Radenska; iz občine Ljutomer: GD Ljutomer, GD Veržej, GD Razkrižje, GD Križevci, GD Mekotnjak in GD Kokoriči; iz občine Ormož; GD Ormož, GD Središče ob Dravi, GD Miklavž, GD Kog, GD Vitan in GD Velika Nedelja.

Gasilska organizacija je na območju vseh treh občin nudila prostore za nastanitev enot TO. Njihov sistem zvez je neprekinjeno deloval ter zagotavljal nemoten pretok informacij. Sodelovanje gasilske organizacije z vsemi obrambnimi strukturami je bilo na visokem nivoju, saj so izvajali svoje naloge v času vojne tako preventivno kot kurativno. Posebej je potrebno izpostaviti gasilce iz G: Radgone in Koga, ki so začeli z reševanjem in gašenjem že v času, ko so še potekali spopadi med TO in JLA. Zelo pomembno in veliko delo so opravili gasilci pri odpravljanju posledic bojnih spopadov.

Organizacije rdečega križa so bile uspešno vključene v sistem zaščite in reševanja. Uspešno so sodelovali pri izselitvi prebivalcev iz ogroženega območja ter prizadetim nudili oskrbo. Osnovne organizacije RK in člani RK so se aktivno vključevali pri zbiranju pomoči in pri razdeljevanju finančne in materialne pomoči prizadetim. Pri svojem delu so dosledno upoštevali ženevske konvencije pri sprejemu prebeglih in zajetih vojakov. Tako je RK na območju občine Ljutomer zagotovil oblačila, obutev ter prehrano in evidentiral prebegle vojake v centru v Radoslavcih (18 vojakov, 1 oficir). V OŠ Bučkovci je bilo nastanjenih 53 vojakov, ki so bili zajeti ali pa prebegli na območju občine G. Radgona. V občini Ormož so imeli sedem prebeglih vojakov. Za počutje zajetih vojakov je bilo dobro poskrbljeno. Posebej je potrebno poudariti civiliziran in korekten odnos prebivalstva do teh vojakov.

Lovska društva so v času osamosvojitvene vojne veliko prispevala k večji obrambni pripravljenosti v okviru krajevnih skupnosti. Člani lovskih društev so aktivno sodelovali kot pripadniki narodne zaščite pri zavarovanju organov oblasti v KS-ih. Na 73.ObmŠTO Ljutomer je bil dne, 30. 06. 1991 opravljen sestanek z vsemi predsedniki lovskih društev na območju občine Ljutomer, kjer so se dogovorili o nadaljnjih aktivnostih in sodelovanju s teritorialno obrambo ter sprejeli določene usmeritve za nadaljnjo dejavnost. Te usmeritve so se nanašale na pomoč pri obveščevalnih aktivnostih in možnostih sodelovanja nekaterih pripadnikov lovskih društev, da se s svojim orožjem vključijo v teritorialno obrambo kot njeni pripadniki.

Društva radioamaterjev so imela pomembno vlogo na področju obveščanja, nadziranja radijskih zvez nasprotnika in pomoč pri vzpostavljanju zvez med enotami TO. To sodelovanje je v večini primerov temeljilo na prostovoljni odločitvi posameznih članov društva radioamaterjev, da pomagajo s svojimi radijskimi postajami in svojim znanjem vzpostaviti radijske zveze za potrebe oboroženih sil ali pa za civilne potrebe. Velika je tudi njihova zasluga pri promociji slovenske osamosvojitve v svetu, saj so s svojimi zvezami in prijatelji po svetu lahko širili resnico o dogajanjih v Sloveniji in ciljih slovenskega osamosvajanja.

3.4.2.4. Psihološka in informativna dejavnost

Psihološko obrambo bi lahko opredelili kot posredovanje verbalnih, vizualnih in avdialnih signalov prebivalcev in institucij Slovenije, ki so delovali v smeri slabljenja nasprotnikove volje do agresije (Malešič, 1992 : 136). Psihološka obramba temelji na svobodi mnenja tako v miru kot v vojni, saj je v demokratični družbi vrhovna oblast javno mnenje, ki nosi boj za neodvisnost in samoodločbo, kar se je potrdilo tudi med oboroženim spopadom v Sloveniji.

Prednost, ki so jo imeli v psihološkem pogledu prebivalci Slovenije, se je kazale že v rezultatu referenduma o osamosvojitvi. Ta enotnost Slovencev in želja po samostojnosti sta bili gonilna sila obrambe in cilj za katerega so bili ljudje pripravljeni tudi na največje žrtve. To je spoznal tudi nasprotnik, ki je deloval na območju 73.ObmŠTO.

Civilna oblast, Teritorialna obramba, milica in državljani Slovenije so si bili glede osamosvojitvenih ciljev popolnoma enotni in ta enotnost se je odražala skozi skupno delovanje.

Zelo učinkovito je bilo informiranje slovenskih množičnih medijev. Vsebovalo je potek vojnih delovanj, ukrepe zaklanjanja in zaščite, o političnih dogajanjih, itd.. Pomen formalnih in neformalnih oblik informiranja je bil zelo velik. Tako so bili državljani in vojaki TO preko TV in radia neposredno informirani o vseh pomembnejših dogodkih. Tudi časopisi in revije so se izredno hitro prilagodili spremenjenim razmeram in s pozitivnimi psihološko propagandnimi opisi določenih obrambnih aktivnosti prispevali k dvigu bojne morale pripadnikov TO in prebivalcev tega območja.

Velik pomen so imeli neformalni viri informiranja, kot so stiki med domačini, civilisti in vojaki, razne oblike informiranja v okviru krajevnih skupnosti, političnih strank, psihološko propagandnih aktivnosti posameznikov in skupin. Tako je bilo v Ljutomeru že v času 30.06. 1991 izdelano propagandno gradivo v obliki brošure, ki je opisovalo večje bojne uspehe Teritorialne obrambe. Zamisel in izdelava tega gradiva je temeljila na skupini civilistov, ki so to nalogo zelo dobro realizirali.

Velik vpliv na nasprotnika so imele akcije mnogih občanov, ki so samostojno ali v manjših skupinah organizirali in izdelali razne propagandne materiale proti agresiji JLA na Slovenijo. S tem propagandnim materialom so bile okrašene hiše, ulice in ceste po katerih se je gibal nasprotnik. Tako so vojaki JLA lahko neposredno občutili odpor, ki ga je slovenski narod gojil do te agresije. Po drugi strani pa je to propagandno gradivo vplivalo na večjo kohezivnost in bojno moralo občanov tega območja.

Dokaj specifične razmere na tem področju so imeli v Gornji Radgoni. Tam je bila oklepno mehanizirana kolona nastanjena na mejnem prehodu in temu je bilo potrebno podrediti oblike propagandno psihološke dejavnosti. Te oblike so bile zelo različne in so imele svoj vpliv na nasprotnika. Obsegale so razne aktivnosti, kot začasen odvzem električnega toka, začasen odvzem vode, neprikrito izkazovanje nestrinjanja in neodobravanja agresije JLA s strani prebivalcev Gornje Radgone, vrtenje domoljubnih slovenskih pesmi po kasetofonu, nagovarjanje na predajo, itd.

Kljub temu da je to področje obrambnih aktivnosti relativno slabo analizirano in tudi ni nobenih pisnih dokumentov o njih, pa je gotovo ravno to področje ob oboroženem delu imelo velik vpliv na končni rezultat. To je bil čas, ko smo bili Slovenci enotni kot nikoli prej in ko smo imeli isti cilj. Vplivalo je na to, da je bojna morala v vrstah JLA vedno bolj kopnela in se na koncu prelevila v poraz.

3.4.2.5. Opazovanje in obveščanje

Občinski centri za obveščanje so bili aktivirani od 08. 05. 1991 do 30. 12. 1991. V delo centra so bili vključeni pripadniki rezervne sestave in delavci oddelka za obrambo. Neposredno pred agresijo so bile mobilizirane enote za zveze. Centri za obveščanje so skupaj z enotami za zveze zagotavljali nemoten pretok informacij med republiko in občinskimi organi ter štabom za teritorialno obrambo. V glavnem so delovali na osnovni lokaciji v času neposrednih napadov pa na rezervni lokaciji. Razen občinske enote za zveze v Ormožu, ki je bila ves čas vojne 50 % popolnjena, kar je po njihovem mnenju zadostovalo, sta bili enoti v Ljutomeru in G. Radgoni 100 % popolnjeni. Enote za zveze so bile organizirane kot vodi z nalogo vzdrževanja in vzpostavljanja upravnih zvez na relacijah občina - KS; občina - delovne organizacije; občina -Vzhodnoštajerska pokrajina in občina - republika. Enote so bile dolžne zagotavljati zveze za občinski center za opazovanje in obveščanje.

Obvezniki iz sestave vodov so dežurali pri sredstvih zvez v upravnih organih za obrambo v popoldanskem in nočnem času že od decembra 1990. Stalno dežurstvo je bilo uvedeno 08. maja 1991, dne 26. 06. 1991 je bila mobilizirana 50 % sestava, 27. 06. 1991 pa 100 % sestava enote. Od 27. 06. 1991 je bilo delo enote organizirano tako, da je tretjina moštva bila na dolžnosti, tretjina na pripravljenosti in tretjina na počitku. Pripadniki enote so bili oblečeni v uniforme TO.

Zelo dobro je bilo sodelovanje s TO. Tako je enota za zveze v Ljutomeru predala TO radijsko postajo TR4OLO, 4 kose PTR100 ter 10 avtomatskih in 10 polavtomatskih pušk. Veliko obveznikov, ki so bili obenem tudi radioamaterji, je bilo dodeljenih kot neposredna pomoč enotam TO, z nalogo vzdrževanja zvez med enotami in štabom TO, ali pa kot izvidniki. Za potrebe TO so opravili tudi več prevozov MTS, orožja in prevozov prebeglih vojakov JA.

Med vojno so enote za zvezo vzdrževale UKV zvezo v radijskem omrežju krajevnih skupnosti za potrebe službe opazovanja in obveščanja ter induktorske zveze z vizuelnimi opazovalnicami za nadzor zračnega prostora. Te zveze so delovale ves čas brezhibno in so omogočale prenos informacij o premikih oklepnih kolon. Ogromno informacij je prihajalo tudi po telefonskih zvezah neposredno od občanov, nekaj tudi z območja republike Hrvaške.

Iz centrov zvez so se zbrane informacije posredovale občinskim organom, teritorialni obrambi, milici ter republiškim organom. Pri uporabi sredstev zvez do republike so se zelo malo uporabljali dokumenti za delo v vojni.

Enote za zveze niso bile v času agresije pod neposrednim delovanjem orožja, ogroženi pa so bili le pred možnim bojnim delovanjem letalstva zaradi številnih nemaskiranih atenskih stolpov. Po končanem premirju so enote dežurale v zmanjšani sestavi do 31.10. 1991, ko je bilo ukinjeno tudi dežurstvo. Občinski centri za obveščanje so zaključili z dežurstvom 30. 12. 1991.

3.4.3. Zaključna ocena delovanja civilne obrambe

Delovanje CO na območju 73 ObmŠTO lahko ocenimo kot zelo uspešno, in to na vseh področjih delovanja CO, najsi bo pri odkrivanju in alarmiranju ob nevarnostih, pri zaščiti, obrambi in reševanju ljudi ter materialnih sredstev od vojnih uničenj, do različnih oblik neoboroženega odpora agresorju. Velika pomoč, ki jo je bila deležna TO, se je kazala skozi delovanje enot delovne obveze pri izvajanju nalog za potrebe TO, pomoči pri oviranju, prehrani, nastanitvi, zdravstveni oskrbi, prevozih in nekaterih oblikah intendantske zagotovitve. Pri nudenju odpora so enotam TO bila v veliko pomoč RK, gasilska, radioamaterska in druga društva, ki so poskrbela za zagotavljanje varnosti ljudi in MTS. Pomembna je bila hitra in zelo uspešna prilagoditev delovnih podjetij na spremenjene razmere in pomoč pri zagotavljanju nujnih potreb za prebivalstvo in enote TO. Veliko pomoč enotam TO je pomenilo sodelovanje posameznih občanov in njihovih družin pri oskrbi pripadnikov TO ( nastanitev, prehrana, čuvanje streliva in orožja). Zelo pomembna je bila skrb za ranjene in bolne (tudi pripadnike JLA).

Pri delovanju CO je prihajalo tudi do nekaterih slabosti. Zaradi premajhne samozaščite civilnega prebivalstva v začetnem obdobju vojne sta dva civilista izgubila življenje, ko sta opazovala spopad med enotama TO in JLA. Velik problem so predstavljale ovire na cestah, posebej pri zagotovitvi zdravstvene in včasih tudi intendantske oskrbe. Zaradi velike bojne dinamike in hitre postavitve obrambe je bila včasih otežkočena koordinacija b/d med krajani in TO, kar bi lahkopripeljalo do večjih nesreč. Veliko je bilo novic, ki so se prenašale po neformalnih poteh in povzročale paniko med ljudmi. Velikokrat se je tudi pretiravalo o moči nasprotnika.

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx

V času 10-dnevne vojne je bilo na območju 73.ObmŠTO 23 spopadov. Izgube med pripadniki OS so: 12 padlih in 41 ranjenih. V civilnem delu sta 2 padla in 6 je bilo ranjenih. Tudi to je pokazatelj, ki kaže na dobro sodelovanje med TO in CO ter dobro organizacijo in delovanjemCO.

4.0 ANALIZA POVELJEVANJA V ČASU VOJNE 1991

4.1. ANALIZA OSNOVNIH FUNKCIJ POVELJEVANJA

Poveljevanje je bistven element vojskovanja. Je proces, v katerem poveljnik uveljavlja svoje pristojnosti in vodi podrejene enote v izvedbi sprejete naloge. Proces poveljevanja vključuje zmogljivosti, dejavnosti in postopke, ki jih poveljnik uporablja pri načrtovanju, organiziranju, vodenju in kontroli sil ter aktivnosti v izvedbi naloge (Staff Organization and Operations, 1997 : 1 1).

Funkcije poveljevanja se med seboj prepletajo in so glede na raven poveljevanja pa tudi glede na okoliščine različno poudarjene. Na poveljstvu 73. ObmŠTO sta prevladovala načrtovanje in organiziranje kombinirano z vodenjem, v odvisnosti od razmer na bojišču. V podrejenih enotah 73. območja je prevladovalo zlasti vodenje, torej je bilo težišče poveljevanja usmerjeno na odnose s podrejenimi.

4.1.1. Načrtovanje priprav na oboroženi odpor

Same predpriprave so potekale v dokaj neugodnih družbeno političnih razmerah. V Sloveniji se je veliko govorilo o demilitarizaciji. Ne glede na dokaj težke razmere je območnemu štabu v prehodnem času uspelo vključiti in motivirati vse institucije, pomembne za oboroženi boj.

Pomembno je bilo sodelovanje s policijo, upravnimi organi za obrambo in oblastnimi organi DPS. Sodelovanje med policijo in TO je bilo dobro. Cilji so bili istovetni, koordinacija v tistih časih s strani republiških organov MORS in MNZ je odlično delovala. Informacije so bile ažurne, seznanitev z dogajanji je bila dobra. Vsi ti dejavniki so imeli svoj pozitivni odraz v vojni.

Težišče aktivnosti v tistem času je bilo načrtovanje (JEZERO, KAMEN) in obrambno domovinska priprava pripadnikov. V ta namen je poveljnik območja z vodstvi posameznih občin obiskal vse enote in z njimi opravil informacijske sestanke. Ti posveti s kolektivi enot so bili zelo pomembni. Imeli so velik propagandni in psihološki učinek. Povečali so zaupanje pripadnikov v starešinski kader, posebej profesionalni. Pripadniki stalne sestave so v tistem času intenzivno delali na organizaciji, opremljanju in usposabljanju enot ter pridobivanju obveščevalnih podatkov o aktivnostih nasprotnika.

Načrti, ki so imeli neposreden vpliv na izvajanje kasnejših bojnih dejstvovanj so bili izdelani v prvi polovici leta 1991. To so bili načrt Kamen 1 - 4, načrt Jezero in usposabljanje na VTV KOBRA - 91 .

Načrt KAMEN

V mesecu aprilu 1991 izda poveljnik TO VŠP Povelje za uporabo sil po načrtu KAMEN. Na podlagi tega povelja je bilo do 01. 06. 1991 izdelano Povelje poveljnika 73. Obm. za izvajanje b/d KAMEN 1 - 4.

Načrt K-1 je predvideval ukrepe TO in policije za zagotavljanje normalne prehodnosti meje v razmerah, ko bi JLA prešla na okrepljeno zavarovanje državne meje in ukrepe za zagotovitev te naloge.
Naloge enot TO 73. območja Ljutomer so bile:
- zavarovanje zapor, ki jih postavlja policija na opazovalnih točkah,
- blokiranje komunikacij in varovanje blokad,
- opazovanje in izvidovanje komunikacij,
- odkrivanje blokad in dostopov do mejnega prehoda, ki jih izvaja N.
Za izvedbo te naloge so se angažirali deli dveh vodov 9. odreda in del div. voda TO iz Gornje Radgone.

Načrt K- 2 je predvideval postopke in ukrepe za zagotovitev prehodov meje v razmerah, ko bi JLA zaprla mejo in poskušala prevzeti vse naloge mejne službe.
Naloge enot TO območja so bile:
- povečati obveščevalno aktivnost,
- nadaljevati z opazovanjem komunikacij, z zavarovanjem zapor in zaščito blokad,
- mobilizacija dela enot in jih imeti v pripravljenosti za blokado mejnega prehoda,
- sodelovanje z organi Policije.
Angažirane enote bi bile 9. in 10. odred ter 6. in 7. div. vod iz G. Radgone.

Načrt K - 3 je predvideval postopke za nasilno odpiranje mejnih prehodov v primerih, ko je JLA uspela zavzeti vse mejne prehode.
Naloge enot TO so:
- nadaljevati z obveščevalno aktivnostjo,
- izvajati kontrolo komunikacij,
- zavarovanje zapor in blokad,
- imeti v pripravljenosti sile za blokado stražnice v G. Radgoni.
Angažirane enote bi bile iste kot pri K - 2.

Načrt K - 4 je zajemal ukrepe in postopke za zavarovanje meje RS proti Avstriji in Hrvatski v razmerah, ko je JLA zapustila teritorij RS.
Naloge enot TO so bile:
- zasesti vse načrtovane stražnice,
- v sodelovanju s policijo zagotoviti kontrolo meje,
- organizirati koordinacijsko telo za reševanje vseh vojaških vprašanj (TO, policija, oblastne strukture).

OVIRANJE
V okviru načrta KAMEN je v skladu z ukazom pov. VŠP bil izdelan načrt oviranja. Težišče oviranja je bilo načrtovano na območju G. Radgone okrog stražnice, mejnega prehoda in na mostovih čez r. Muro v Radencih, Veržeju, Sr. Bistrici ter na mostu v Ormožu na r. Dravi. V skladu z načrtom K - 2 so bile načrtovane ovire in enote, ki te ovire branijo na relaciji Radenci - G. Radgona - Plitvički vrh.

OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST
V okviru načrta KAMEN so bile načrtovane naloge na področju obveščevalne aktivnosti. Težišče aktivnosti je bilo načrtovano na območju G. Radgone, kjer sta bila stražnica in mejni prehod. Zaradi teh aktivnosti, je bil razporejen na izpostavljeno poveljstvo v G. Radgono referent za obveščevalne zadeve 73. ObmŠTO.

Načrt JEZERO

Načrt JEZERO je bil namenjen za formiranje zbirnih centrov. Namenjeni so bili za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi z JLA. Ta načrt je vseboval Povelje za formiranje in delovanje zbirnih centrov s prilogami:
- karta javk in smeri prevozov do zbirnih centrov,
- način in čas sprejema v/o na javkah,
- navodilo za delo učnih čet,
- pregled sestave zbirnih centrov.

Zbirni center za območje 73. ObmŠTO je bil formiran v Zgornjih Ivanjcih, javke pa v Radoslavcih, Črešnjevcih, Ivanjkovcih in Tomažu pri Ormožu. Kadrovsko popolnitev vodstvene sestave zbirnega centra je sestavljalo poveljstvo učne čete. Učno enoto za 73. ObmŠTO bi po tem načrtu sestavljala učna četa sestave dveh vodov.

KOBRA - 91

Usposabljanje stalne sestave je potekalo tudi preko ŠV KOBRA - 91. To usposabljanje je bilo izvedeno v marcu 1991.

Vse te oblike in načini dela ter organiziranja so imeli svoj pozitivni odraz pri organiziranju in delovanju poveljstev in enot TO v času spopadov v vojni 1991.

4.1.2. Organiziranje

Z organiziranjem opredelimo, kako najbolje organizirati dejavnosti in sile, da bi dosegli zastavljene cilje. Osnovo organiziranja predstavlja zamisel, kako posamezne sile, ki jih potrebujemo za izvedbo naloge, združiti za realizacijo izdelanega načrta. Organiziranje je proces, s katerim opredelimo strukturo in razporedimo naloge (Staff Organization and Operations, 1997 : 2 1).

Velike spremembe v organiziranosti TO so se dogajale neposredno pred začetkom vojne. Tako so se 1. junija 1991 ukinili Občinski štabi TO in organizirali ObmŠTO. Naloge nekdanjih OŠTO za območje občin Gornja Radgona, Ormož in Ljutomer je prevzel na novo organizirani 73. ObmŠTO Ljutomer. Nova organiziranost je prinesla velike kadrovske spremembe. Število delavcev na ObmŠTO se je v primerjavi s seštevkom delavcev v prejšnjih OŠTO občutno zmanjšalo. Zaradi objektivnih vzrokov (izobrazbena struktura, VED, potrebe PŠTO itd.) ni bilo mogoče v celoti upoštevati teritorialnega principa zaposlitve. Vse to je predstavljajo določeno slabost, ker je bila tedanja organizacija TO organizirana po formacijah, ki so bile ustanovljene v času delovanja manevrske strukture Narodne zaščite. Formacije so bile narejene različno po posameznih štabih, upoštevajoč kader, orožje in ostale razmere določenega OŠTO. Predvideni so bili določeni ukrepi tajnosti, ko je šlo za izbiro ljudi (Zanesljivost je temeljila na osebni presoji). Na notranjo organiziranost 73. ObmŠTO sta vplivali še velikost in razporeditev enot TO, ki je bila naslednja:

Ljutomer: JOd (poveljnik stotnik I. razreda Slavko MODLIC), specialni vod (poveljnik, poročnik Vlado KUNČIČ), pontonirski vod (poveljnik, poročnik Franc MIKLOŠIČ) , 1.diverzantski vod (poveljnik, poročnik Ljubo SMODIŠ), 2.diverzantski vod (poveljnik, poročnik Bogdan VRBNJAK).

Gornja Radgona: 1. JOd (poveljnik, stotnik Žarko RUES; v drugem delu vodil Milan NEKREP) , 2. JOd (poveljnik, stotnik Branko BRUS), Pontonirski vod (poveljnik, stotnik Milan ERDELA), specialni vod (poveljnik, podporočnik Franc KORAČIN), pehotna učna četa (poveljnik, stotnik I. r. Milan KUZMIČ), 1.diverzantski vod (poveljnik, vodnik Boris PUČKO), 2. diverzantski vod ( poveljnik, pporočnik Tomaž ZLATNIK).

Ormož: Specialni vod (poveljnik, stotnik Ivan KUHARIČ), diverzantski vod (poveljnik, poročnik Darko KOSI), vod Središče ob Dravi (poveljnik, poročnik Jože ZADRAVEC), vod Velika Nedelja (poveljnik, poročnik Stanko ZAMUDA), vod Ormož (poveljnik, pporočnik Emil ŠKRINJAR).

SKUPAJ: 16 samostojnih enot (680 v/o)

Enote so bile formirane glede na število orožja, ki je bilo od septembra 1990 ponovno v skladiščih TO. Število enot je bilo za uspešno vodenje in poveljevanje preštevilčno. Kljub temu je ostalo število in velikost enot nespremenjeno, saj bi njihovo spreminjanje v tistem času imelo negativen vpliv na bojno pripravljenost 73. ObmŠTO.

Zaradi številčne strukture enot se organizira v Ljutomeru glavno poveljstvo, v Ormožu in G. Radgoni pa izpostavljeni poveljstvi. V sami vojni se je številčna struktura na teh poveljstvih menjala glede na intenziteto in naloge na posameznem območju. V prvem dnevu vojne, 27.06., je bila večina stalne sestave v Ormožu in pri enotah v Ljutomeru. Na štabu je bil samo načelnik RAUTER Mirko. V drugem delu vojne, od 02/03.07.je bilo največ pripadnikov stalne sestave v Gornji Radgoni, medtem ko je v tem času bil na poveljstvu v Ljutomeru od stalne sestave v glavnem samo poveljnik območja DRAŽNIK Ljubo, ker so ostali člani morali opravljati pomembne naloge na terenu (prevzem orožja, prevzem enote iz Slovenskih Konjic, usposabljanje pripadnikov z novimi protioklepnimi sredstvi). Po spopadu v Ormožu je BRATKOVIČ Branko prevzel naloge usposabljanja na območju občine Ljutomer, tako da je vlogo koordinatorja bojev na območju občine Ormož vodil ŠTAMPAR Aleksander. Kljub temu ostaja ocena, da je v tistem času samo ta oblika organiziranja lahko prinesla rezultate, saj je omogočila, da so bili pripadniki stalne sestave tam, kjer so poznali teren in ljudi, kot tudi načrte za uporabo enot.

Zasnova o drugačni, racionalnejši in učinkovitejši organizaciji enot TO na območju 73. ObmŠTO je rasla in se razvijala med vojno. Tako se je 04. 07. 1991 iz petih samostojnih vodov na območju občine Ljutomer organiziral JOd. Enako je bilo s petimi samostojnimi enotami na območju občine Ormož. Na ta način je Območno poveljstvo razpolagalo s šestimi odredi, kar pa je že zagotavljalo neposredno poveljevanje in s tem odpravo izpostavljenih poveljstev v Ormožu in G. Radgoni. Z nabavo novega orožja se je organizacija enot tudi namensko dopolnila in tako so na 73.območju v mesecu avgustu 1991 razpolagali s štirimi JOd in enim POOd, PdivOd, pontonirskim vodom in učno četo. Tako je območno poveljstvo razpolagalo z osmimi podrejenimi enotami, kar pa je že omogočalo poveljevanje iz enega centra.

4.1.3. Vodenje

Vodenje je ena od funkcij poveljevanja in se nanaša na uveljavljanje načrtovanega. Je sposobnost vplivanja na druge s spodbujanjem in komuniciranjem. V okviru poveljevanja je vodenje izvedbena faza, ki sledi načrtovanju in organiziranju. Izvajajo jo poveljniki sami. V praksi se udejanja predvsem v osebni komunikaciji med nadrejenim in podrejenim poveljnikom pri izdaji povelj (Command and Staff Decision Processes, 1994 : 1 1 - 3).

Vodenje oboroženih sil na območju 73. štaba TO je bilo zelo zahtevno. Bilo je deležno največje koncetracije bojno aktivnih enot JLA, za katere so bili karakteristični: masovna uporaba težke in sodobne oborožitve ter bojne tehnike, velika gibljivost enot in hitrost dejstvovanj, nagle in pogoste spremembe razmer na bojišču, neprekidno vodenje bojnih dejstvovanj podnevi in ponoči v vseh meteoroloških pogojih, velike izgube v živi sili in MTS ter možnost stalne uporabe orožja za masovno uničenje. Na strani TO je bilo prisotno pomanjkanje potrebnih informacij za hitro in optimalno odločitev.

V tako zahtevnih pogojih je bilo potrebno uporabiti sile TO, tako da so nasprotniku prizadejale čim večje izgube v živi sili in MTS, ob najmanjši uporabi in izgubi lastnih sil, MTS ter časa. Toda pogoji za dosego tega cilja so bili zelo težki. Častniki, podčastniki in vojaki TO niso bili pripravljeni na oboroženi spopad. Potrebno je bilo prebiti to psihološko blokado. Poveljniki so bili postavljeni pred odločitve, ki imajo lahko zaradi njihove napake velike družbene in psihološke posledice. Vsaka napaka se lahko plača z življenjem. Popravnega izpita v teh razmerah ni bilo.

Velik problem so predstavljala telekomunikacijska sredstva za prenos povelj na podrejene enote. Uporabila so se lahko samo civilna sredstva zvez, ker drugih ni bilo. Zelo razvit je bil sistem kurirskih zvez.

Kljub temu je bilo vodenje uspešno. Poveljniki so se prilagodili objektivnim razmeram na bojišču in v veliki večini uspešno opravili svojo nalogo. Nekateri so pokazali tudi veliko hrabrost in pogum v samih spopadih. Bili so tudi primeri, ko poveljnik ali poveljujoči ni zmogel opravljati svoje naloge, kar se je odrazilo skozi bojno pripravljenost same enote. Tako sta bila dva primera, ko je bilo potrebno narediti zamenjavo na poveljniški dolžnosti.

4.1.4. Kontrola

Kontrola je dejavnost, ki je neločljivo povezana s poveljevanjem in se izvaja v odnosu do podrejenih enot. Namen kontrole je usmerjanje sil in funkcij v izvedbi poveljnikove namere.³

3. Tankosić definira kontrolo kot proces določanja odnosov izmed planiranih in doseženih rezultatov zaradi zbiranja informacij potrebnih za podvzemanje določenih ukrepov, da se razlike odpravijo ali zmanjšajo in da se postavljene naloge čim bolj popolno izvršijo. Razen tega se s kontrolo preverja ali so naloge postavljene realno in v skladu z objektivnimi pogoji in možnostmi enote. Da bi bila kontrola pravilno razumljena, sprejeta in dosegla svoj cilj, je potrebno da bo:

ˇ         kompleksna in stalna,
ˇ         organizirana in načrtovana,
ˇ         diferencirana v odnosu na stopnjo poveljevanja,
ˇ         strokovna in racionalna,
ˇ         objektivna in analitična,
ˇ         javna in največkrat najavljena (Stevo Tankosič, Dušan Vukadinovič, 1981: 83 85).

Poveljnik z izvajanjem kontrole usmerja delovanje podrejenih enot k načrtovanemu cilju. Kontrola je nujno potrebna za določanje učinkovitosti vojaške organizacije ter ugotavljanje odstopanj od načrtovanih stanj. Stopnje procesa kontrole so:
1. Ugotovitev izvedbe
2. Primerjava izvedbe z načrtom (ugotovitev razlik, razlogi za razlike)
3. Predlogi ukrepov za izboljšavo ali spremembo začrtanega (Staff Organization and Operations, 1997 : 1 1).

Oblike kontrol, preverk in pridobivanje vpogledov, ki so se uporabljale v času spopadov na območju 73. ObmŠTO so bile:
- obhodi,
- poročanja,
- sestanki,
- poročila z zahtevanimi statističnimi podatki in
- informacije s terena s strani različnih subjektov.

Obhodi v pripravljalnem obdobju so bili načrtovani z Načrtom obhodov, ki so predvidevali najmanj enkrat na dan obhod vsake izmed enot. V času spopadov so bili obhodi odvisni od razmer na bojišču, števila častnikov na poveljstvu, razmer v enotah in ukazov nadrejenega poveljstva. Tako je poveljnik območja opravil obhode v vse enote v pripravljalnem obdobju, v času spopadov pa je v obdobju premirja opravil obhod v izpostavljenih poveljstvih v Ormožu in G. Radgoni ter v poveljstvu Ljutomerskega odreda 02. 06. 1991. Ti obhodi so bili zelo pomembni saj so pokazali na razmere v določenem okolju. Posledica teh obhodov je bila zamenjava vodstva v G. Radgoni. Poveljnik je za obhode v veliki meri uporabljal člane poveljstva. Ti so opravljali obhode, da bi pomagali in istočasno kontrolirali stanje v enotah. Posebej v drugi polovici spopadov, ko so se enote TO popolnile z dodatno oborožitvijo za POB, so zahtevale pomoč poveljstva. Te zahteve je poveljstvo težko realiziralo, saj je zaradi pomanjkanja starešin stalne sestave bilo težje delo poveljstva. V Ljutomeru je v tem času od stalne sestave bil stalno prisoten le poveljnik območja.

Poročanja so bila načrtovana v skladu z ukazom 7.PŠTO enkrat dnevno. Ostala poročanja so se izvajala v skladu z ukazi poveljnika območja. Poveljniki enot so bili dolžni poročati o vseh spremembah, ki so se dogajale v enotah. Posebej pomembna so bila poročila o izhodih v posameznih spopadih. Ta poročila so bila kratka in v večini primerov povedana preko telefona. Glede na veliko intenziteto spopadov in pomanjkanja starešinskega kadra na poveljstvu je bil problem pisnega dokumentiranja vseh teh poročil. Z veliko težavo se je vsak dan sestavilo zaključno sporočilo 73.ObmŠTO, ki ga je bilo poveljstvo dolžno poslati na PŠTO. Določen problem so predstavljala sredstva za prenašanje sporočil. Najbolj razširjen način je bila uporaba civilnega telefonskega omrežja , v manjšem obsegu pa je deloval tudi kuriski sistem. Tako so bili poveljniki enot dolžni, da so se po premiku na drugo lokacijo takoj javili na območno poveljstvo in povedali telefonsko številko njihovega poveljniškega mesta. Ta sistem dela je bil dokaj učinkovit.

Zaradi razmer na območju, so predstavljali sestanki relativno manj pomembno obliko kontrole. Sestanka, ki bi se ga udeležili vsi poveljniki prvopodrejenih enot območnega poveljstva, v vojnem času praktično ni bilo možno organizirati. Bili so realizirani sestanki poveljnikov po posameznih poveljstvih v Ljutomeru, G. Radgoni in Ormožu. Kljub temu so imeli pomemben delež pri usklajevanju bojnih akcij, razumevanju ukazov in zamisli nadrejenega poveljnika, prenašanju izkušenj in medsebojnem poznavanju poveljujočih. Zelo pomembni pa so bili sestanki in posveti, ki so jih imeli pripadniki posameznih enot pred začetkom izvajanje naloge in tudi po njej.

Pomembno obliko kontrole so predstavljale informacije, ki so jih prispevale institucije ali posamezniki iz civilne obrambe, policije, društev, delovnih organizacij, družbeno političnih organizacij in organov oblasti. Vse te informacije so predstavljale posredno obliko kontrole in potrjevale ali zanikale razmere v posameznih enotah na terenu. Pomenile so dodatne in zelo pomembne informacije o stanju v določenih enotah in poveljstvih in tako omogočale kvalitetnejše in lažje odločanje poveljnika območja.

4.2. AVTORITETA STAREŠIN

Avtoriteto lahko pojmujemo kot ugled, dostojanstvo, vrednost osebnosti. Avtoriteta starešin je pogojena s karakterjem ter mestom oboroženih sil v družbi, podedovanih tradicijah in osebnih lastnosti starešin (Vojni leksikon, 1981 : 43). Celokupna organizacija bojnih dejstvovanj temelji na odločanju starešin, ki je medsebojno tesno povezano. Te odločitve so izhodišče in okvir organiziranega delovanja v oboroženem boju. Starešina ne odgovarja samo za vrednost svoje odločitve, ampak tudi za njeno izvajanje.

Poznamo več vrst avtoritet starešin: formalni, neformalni (osebni) in stvarni (Stevo Tankosič, Dušan Vukadinovič, 1981: 38 39)⁴.

Avtoriteta starešin, posebej poveljniškega kadra, je imela zelo pomembno vlogo v času vojne tudi na območju 73.ObmŠTO. Izkušnje, ki izhajajo iz tega območja, kažejo na veliko avtoriteto, ki so jo posedovali poveljniki v vojnem času. Ta avtoriteta je izhajala iz objektivnih razmer, ki so obstajale na tem območju. Delovanje civilne obrambe, družbenih organizacij, podjetij, društev in tudi družin ter posameznikov je bilo v veliki meri odvisno od odločitev poveljnikov. Za odločitve, kje se bodo postavile ovire, kje se bodo uporabile enote TO, sodelovanje s policijo in CO, so bili odgovorni poveljniki TO. Pomen, ki ga je imel oboroženi boj v tistem času je dajal poveljnikom de facto vodilno vlogo, ki so jo priznavale tudi institucije civilne družbe. 73. ObmŠTO je predstavljal takrat institucijo, ki je bila nosilec najpomembnejših dejavnosti na tem območju in le te so imele svoj odraz v civilnih strukturah družbe. Ta velika odgovornost poveljnikov je imela pri veliki večini poveljnikov svoj pozitivni odraz, saj jih je dodatno motivirala pri opravljanju svojih nalog. Bili pa so tudi primeri, ko poveljujoči niso vzdržali tega pritiska in jih je bilo potrebno zamenjati. Tak primer je bil na izpostavljenem poveljniškem mestu v G. Radgoni.

Avtoriteta starešin je bila posebej pomembna v enotah TO. Priznavanje avtoritete je pogojevalo več dejavnikov. Najpomembnejši med njimi so vojaškostrokovna pripravljenost,

4. Pod formalno avtoriteto starešin razumemo institucionalizirano družbeno moč, ki z določenimi zakonskimi normami podreja tistega proti kateremu je usmerjena. Neformalna avtoriteta se ne dobi z ukazom, ampak s poštenim osebnim zgledom, v vojni pa z razpolaganjem velike osebne in poveljniške hrabrosti, znanjem in prizadevnostjo. Iz formalne in osebne avtoritete izhaja stvarna avtoriteta starešine (Stevo Tankosič, Dušan Vukadinovič, 1981: 39).

voditeljska učinkovitost, psihološka trdnost, zavestna disciplina, iniciativnost, samostojnost, upornost, doslednost, pogum, hrabrost, poštenost in druge pozitivne lastnosti, ki vplivajo na priznavanje stvarne avtoritete starešin. Zanimiva je raziskava, ki jo je opravil Obramboslovni raziskovalni center FDV iz obdobja od leta 1983-1992. V tej raziskavi je bila opravljena anketa, kjer so ankentiranci (posebej starešine in posebej vojaki) bili povprašani o njihovih pričakovanjih glede dobrega častnika v vojski Republike Slovenije (Razpotja nacionalne varnosti, 1992: 162). Ponujena sta jim bila dva modela častnika: tradicionalnega poveljnika, voditelja in pokrovitelja enote, ki ga neguje tradicija poklica ter model častnika-menedžerja. Po oceni vprašanih je zgleden častnik oseba, ki je hladnokrvna, disciplinirana in samostojna; sposobna ne le samostojno odločati, pač pa svoje odločitve učinkovito in odločno prenašati na podrejene in jih tudi brez obotavljanja izpeljati. Razen tega je psihična stabilnost veliko bolj pomembna od fizične vzdržljivosti, vodstvene sposobnosti pa so pomembnejše od visoke strokovne usposobljenosti inprofesionalnega odnosa do dela. Najmanj zaželene lastnosti zglednega častnika slovenske vojske so bile lojalnost do političnega sistema, ubogljivost in avtoritarnost.⁵

V težkih in nevarnih situacijah, posebej v vojnem času, ima hrabrost starešin ogromno vlogo pri vzdrževanju emocionalnega ravnotežja med ostalimi pripadniki enote. Analiza spopadov na območju 73. ObmŠTO pokaže na povezavo med poveljniki, ki so s svojim pogumom in hrabrostjo prispevali k uspešni izvedbi bojne naloge, in poveljniki ali poveljujočimi, ki odločitve nadrejenega poveljnika niso zmogli izpeljati. Ta soodvisnost se kaže in raste z rangom poveljnika. Tako lahko ugotovimo, da so bili uspehi enot TO občine Ormož največji v začetni fazi, ko je z njimi neposredno poveljeval 73.ObmŠTO. Kasneje, ko je poveljevanje nad temi enotami prevzelo izpostavljeno poveljstvo v Ormožu, se je učinkovitost teh enot bistveno zmanjšala. Eden od pomembnih razlogov sta premajhna samozavest in pogum starešin tega poveljstva. Podobna situacija je bila v G. Radgoni. Rezultati, ki so jih dosegle

5. Zanimivo je, da sta se v tej raziskavi tako pri starešinah, kot pri vojakih, med prvimi petimi zaželenimi lastnostmi zglednega oficirja znašla psihična stabilnost in sposobnost samostojnega odločanja. Sicer pa je bil izbran tradicionalni poveljnik enote, ki solidarnost v enoti utemeljuje na privrženosti in odvisnosti med pripadniki enote, v nasprotju s častnikom menedžerjem, ki vezi znotraj enote gradi na učinkovitosti in organizacijski medodvisnosti.

enote TO v prvi fazi vojne, gredo na račun neposrednega poveljevanja z enotama v Radencih in Hrastje-Moti s strani 73.ObmŠTO in delovanju enot iz G. Radgone v skladu z načrti Kamen. Glede na to, da poveljujoči ni zmogel moči za izvajanje ukazov nadrejenega poveljstva, se je poveljnik območja odločil za njegovo zamenjavo.⁶

Kot primer pogumnega in odločnega poveljnika sta poveljnik in namestnik specialnega voda iz Ljutomera. Tudi zaradi tega dejstva se je ta vod že po prvem spopadu razdelil na dva dela. Sodeloval je v štirih spopadih in opravil svojo nalogo vedno v celoti. V teh spopadih so bili ranjeni poveljnik voda in dva vojaka TO.

Pomembni lastnosti, ki ju mora imeti poveljnik sta čut dolžnosti in odgovornosti. Sposobnost prevzeti odgovornost za svoje odločitve je tista, ki loči poveljnika od vojaka. Osebe, ki niso razpolagale z zadostno količino samozavesti, poguma in vojaško strokovnega znanja, niso zmogle opravljati nalog poveljujočega. Pri tem je odigrala pomembno vlogo tudi čut do dolžnosti, ki jo ima starešina do svojih podrejenih.⁷

Vse prej navedene lastnosti, ki so jih izpolnjevali v manjši ali večji meri poveljujoči v TO na območju 73. ObmŠTO, so se rezultirali v vojaškem uspehu na tem območju. Z vojaškimi uspehi je rastla tudi avtoriteta starešin, samozaupanje v lastne sposobnosti in zaupanje vojakov v njihove sposobnosti.

6. Pomembna lastnost, ki so jo vojaki pričakovali in zahtevali od svojih poveljnikov, je bila odločnost poveljnikov. Kljub temu da rezultat spopadov v G Radgoni ob koncu vojne ni v celoti dosegel svojega cilja, pa je za vse pripadnike TO in CO bil kot zelo uspešen tudi zaradi odločnosti poveljujočega pri poveljevanju.

7. Primer odgovornosti do podrejenih in dolžnost izvršiti nalogo je bila odločitev poveljnika območja, da se v času spopadov v Ljutomeru v drugem delu vojne, ko je bil Ljutomer obkrožen z enotami JLA, zaradi nevarnosti, da tvega življenja podrejenih, sam vrne v prostore območnega poveljstva in od tam vodi delovanje enot TO. To odločitev je sprejel, ker na RPM ni mogel dobiti zveze s podrejenimi enotami.

4.3. MORALA KOT DEJAVNIK VODENJA

Morala je eden od najpomembnejših elementov družbeno-politične komponente vodenja in poveljevanja, saj obsega sistem norm, pravil in praktičnih moralnih postopkov in obnašanj, racionalno presojo in čustveno podoživetost vrednot svojih in tujih postopkov kot negativnih ali pozitivnih, dobrih ali slabih, kot pravil skupnega življenja s katerimi se opredeljuje obnašanje ljudi eden nasproti drugemu in proti skupnosti, posameznik proti samemu sebi in skupnost proti posamezniku. Morala se torej odraža v konkretnem aktivnem odnosu posameznika nasproti družbi, nasproti ožji skupnosti in v odnosu te skupnosti proti njemu, v odnosu posameznika proti drugim ljudem in proti samemu sebi (Stevo Tankosič, Dušan Vukadinovič, 1981: 36).

Obnašanje in delovanje posameznika je odvisno od moralnih norm. Le te izražajo zahteve družbe o tem, kakšno naj bo obnašanje posameznika, da bi bilo družbeno priznano in cenjeno. Najpomembnejši sankciji, ki vplivata na upoštevanje moralnih norm, sta moralna vest in moralna obsodba okolice. Razen vesti, ki deluje kot notranja moralna sankcija, je pomembno javno mnenje, ki predstavlja zunanjo moralno sankcijo in izraz vrednostne presoje postopkov posameznikov od družbe ali ožjega kolektiva (enote). Pomembno vlogo na področju morale je imela vrednostna usmerjenost (vrednote in cilji) pripadnikov TO. Na to temo je Obramboslovni raziskovalni center na FDV opravil raziskavo med pripadniki slovenske Teritorialne obrambe, ki so delovali v TO v času oboroženih spopadov v Sloveniji (Razpotja nacionalne varnosti, 1992: 153). Opravljena je bila anketa z naslovom Vrednote in cilji pripadnikov TO. Iz porazdelitve odgovorov so prvo skupino sestavljale vrednote, ki so dosegle več kot 50-odstotno naklonjenost anketirancev obramba Slovenije (90,1 %), človekove pravice (76,0 %) in svetovni mir (59,3 %). V drugo skupino so bile uvrščene vrednote, ki so jim anketiranci prisodili od 25 do 41 odstotno naklonjenost: svoboda posameznika, boj proti revščini, zaščita okolja in združevanje Evrope. Tretjo skupino pa tvorijo vrednote, ki so jim anketiranci prisodili majhen ali zelo majhen pomen boj proti rasizmu, enakost med spoloma, versko prepričanje in revolucija. Anketa je pokazala, da izrazito izstopa obramba Slovenije, kar ne preseneča, saj je bila v to raziskavo vključena skupina ljudi, ki so za obrambo Slovenije dejansko tvegali in marsikaj tudi žrtvovali. Ta vrednota nam pojasni motiviranost za obrambo in boj med pripadniki TO.

Motiviranost za obrambo je imela velik pomen pri oblikovanju borcev TO. Pod pojmom borec pojmujemo pripadnika oborožene enote, ki je sposoben in pripravljen izpolniti ukaze nadrejenih, ravnati zbrano in pogumno ne glede na strahove, pri čemer mora zavestno opustiti osebne zadržke do streljanja (Razpotja nacionalne varnosti, 1992: 155). Položaj borca v bojnem stiku je mešanica nevarnosti, samozaupanja in pripravljenosti na poškodbe in smrt. Bojni stik odločilno resocializira ljudi in diferencira med njimi. Večina vojakov sprejme psihične napore ob prvem streljanju, tako imenovanem ognjenem krstu, ki ga sestavljata čas ob zadolžitvi prvega bojnega streliva in čas po prvem ukazu za streljanje. Psihična bariera na območju 73. ObmŠTO je bila prebita po prvem spopadu v Ormožu. Pred tem spopadom je bilo prisotno prepričanje (to velja za poveljstvo in pripadnike TO na območju 73.ObmŠTO), da bo zmagal razum in da ne bo prišlo do streljanja. Poveljniku območja je bilo s strani poveljnika 7.PŠTO ukazano, da pripadniki TO v nobenem primeru ne smejo prvi uporabiti orožja. Ta ukaz je bil v celoti upoštevan. Spopad v Ormožu so pričeli pripadniki JLA s streljanjem na mostu čez Dravo pri Ormožu. To dejstvo je predstavljalo dodaten motiv za obrambo pred enotami JLA na celotnem območju 73.ObmŠTO.

Pred streljanjem preveva vsakega borca cela vrsta občutkov, ki pa jih težko poimenuje.⁸Ugotovitve v raziskavi FDV so bile, da so se borci TO počutili praviloma mirno, vedeli so kaj jih čaka in zdelo se jim je, da obvladujejo položaj, poleg tega pa so bili izrazito potrti, ogroženi in zaskrbljeni, vendar pa ne osamljeni. To je bila posledica zaznave, da ne streljajo sami, da strelja cela enota in da se za streljanje niso odločili sami, temveč po povelju. Te ugotovitve veljajo tudi za borce 73. območja. Avtorja naloge je najbolj presenetila mirnost in zbranost pripadnikov TO pred samimi spopadi.

8. Avtor naloge ( takrat v vlogi poveljnika območja) je dobil ukaz, da organizira obrambo Ljutomera pred tankovsko kolono, ki je iz Ormoža prodirala proti Ljutomeru. Obrambo je organiziral s 15 pripadniki TO, ki jih je razdelil na dve skupini z nalogo, da branita dostope do mesta Ljutomer. Sam je prevzel skupino 6 pripadnikov TO, ki so bili oboroženi z osebno oborožitvijo in s tremi trombloni. Vsi so se zavedali premoči nasprotnika, kljub temu pa je bila odločenost ,da se bo Ljutomer branil neomajna. Bil je to trenutek velikega medsebojnega zaupanja. In občutki poveljujočega? V začetku strah, samoizpraševanje, iskanje primerjav v zgodovini, potem pa odločenost, da bo naloga obrambe Ljutomera v vsakem primeru izvedena.

Če strnemo to področje z vrednotami, ki so imele velik vpliv na zavest pripadnikov TO o moralni upravičenosti obrambe, bi bile:
- obramba Slovenije je potekala na slovenskem ozemlju,
- boj za neodvisno in samostojno Slovenijo,
- zavest, da gre za pravično stvar in
- napad v vlogi agresorja so pričele enote JLA.

4.4. VLOGA VOJAŠKEGA KOLEKTIVA V VOJNI

Kolektiv lahko v veliki meri pozitivno vpliva na razvoj določenih aktivnosti posameznika, lahko pa vpliva tudi negativno. Vpliv vojaškega kolektiva lahko odločilno vpliva na vest, občutenje, voljo, karakter in postopke vsakega svojega člana, razvija v njemu visoke moralne in bojne kvalitete, ga okrepi in naredi sposobnega za izvrševanje kompliciranih in napornih vojaških nalog (Stevo Tankosič, Dušan Vukadinovič, 1981: 56).

Vloga kolektiva v vojnih razmerah je še pomembnejša kot v miru. Kohezivne sile med posamezniki znotraj enote so zaradi večje potencialne nevarnosti močnejše, kar je vplivalo pozitivno na izgradnjo kolektiva. Mehanizmi, ki so imeli svoj pozitivni vpliv na izgradnjo kolektiva, so bili:
- javno mnenje,
- sugestija (Menjanje mišljenja stališč in postopkov posameznika od celote, ali obratno),
- kolektivna identifikacija in
- zavestno delovanje subjektivnih dejavnikov (prepričevanje, kritika, podpora).

Od uspešnega koriščenja stimulativnih ukrepov ali ukrepov prisile je odvisno pravilno in enotno delovanje posameznikov določenega kolektiva, ki v veliki meri vpliva tudi na kohezivnost enote.

Značilnosti, ki vplivajo na kohezivnost enote so (Win. Darryl Henderson, 1985 : 9):
-         medsebojno zaupanje med moštvom v enoti,
-         zaupanje v organiziranost enote,
-         zavezanost k istim ciljem (poslanstvu).

Za kohezivnost majhne enote so značilne specifične funkcije, ki so izražene skozi (Win. Darryl Henderson, 1985 : 9):
1. Naloge nadrejene organizacije, ki so:
a)      postaviti cilje in naloge,
b)      zagotoviti podporo,
c)      predpisati pravila delovanja za podrejene enote kot:
- številčnost (kohezivnost je obratnosorazmerna z velikostjo),
- trajanje (dalj časa je enota skupaj, večja je kohezivnost),
- menjavanje (več ko je menjav, manjša je kohezivnost),
- sestava (bolj koje enota struktuirana, več pozornosti posvetiti kohezivnosti).
2. Naloge osnovne (majhne) enote, ki:

a)      služi kot osnovno telo za zadovoljevanje osnovnih potreb vojakov,
b)      služi kot osnovni model obnašanja vojakov,
c)      izvajajo sistem medsebojnega opazovanja, ki mobilizira in vrši pritisk in popravo individualnih odklonov posameznika,
d)      služi kot osnova za taktično, ognjeno in operativno delovanje enote.
3. Naloge vodje so:
a)      prenos organizacijskih ciljev,
b)      vodi enoto za dosego ciljev,
c)      vzdržuje želene norme obnašanja znotraj skupine in zagotavlja podporo pri odpravljanju posameznih odklonov znotraj skupine,
d)      oblikuje in vzdržuje ideološke temelje vojaka.

Ameriški raziskovalec T Horne je poudaril, da je disciplinirani pristop pogoj za kohezivnost in bojno pripravljenost enote (Andrew, T Horne, 2001 : 45). Elementi, ki vplivajo na kohezivnost, pa so prijateljstvo, priprave na boj, razvoj družbenih vrednot, profesionalnost, medsebojna pomoč, prilagajanje znotraj enote, upoštevanje individualnih posebnosti in potreb, graditev kohezivnosti na vseh nivojih šolanja in vpliv častnikov na kolektiv. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov lahko računamo na kohezivnost enote in pričakujemo dobro usposobljenost za oboroženi boj.

Kohezija vojaške enote se v večini pristopov povezuje z nastajanjem primarnih skupin znotraj formalne enote in z vplivom tako nastalih odnosov na pripravljenost enote (Razpotja nacionalne varnosti, 1992: 161). Iz odgovorov anketirancev (udeleženci v vojni 1991) izhaja, da so se med njihovo vojaško angažiranostjo v njihovih enotah oblikovale le rahle primarne skupine. Te so bile precej številčne, saj so štele 10 12 članov. Stiki znotraj take skupine so bili relativno pristni, saj se je večina pripadnikov enot poznala že od prej.

Med enotami na območju 73. ObmŠTO je bilo stanje dokaj različno. Tako so imeli enote, ki so bile že dalj časa skupaj in jih tudi v času reorganizacije TO niso spreminjali. Na drugi strani pa je večina enot bila oblikovana na novo. Te spremembe je pogojevalo število in vrste orožja, ki ga je imela TO v svojih skladiščih. Med enote, ki so ostale nespremenjene skozi daljše časovno obdobje, lahko štejemo vode za specialno delovanje. Ti vodi so zaradi svoje namembnosti spadali tudi med bolj usposobljene enote. Že na podlagi števila spopadov v katerih so sodelovale te enote, ugotovimo, da je šlo za dobro izurjene vojake, psihološko in fizično dobro pripravljene. Posebej je izstopal specialni vod iz Ljutomera, ki je sodeloval v štirih spopadih z enotami JLA. Homogenost znotraj teh enot je bila višja, kakor pa pri enotah, ki so bile postavljene na novo.

Bile pa so tudi negativne izkušnje. Tako je bil primer, ko skupina vojakov TO iz diverzantskega voda ni vzdržala pritiska in je po končanem bombardiranju letal JLA na območju Kačur, dezertirala iz enote. Šlo je za skupino petih vojakov. Po enem dnevu, ki so ga preživeli doma so se prostovoljno vrnili v enoto. Po tem dogodku so ti pripadniki predstavljali najbolj disciplinirane in motivirane vojake v njihovi enoti.

5.0 SISTEM VODENJA IN POVELJEVANJA 73. Obm.ŠTO V VOJNI 1991

Obseg in raznolikost nalog, s katerimi se sooča poveljnik, zahtevata skupno prizadevanje velikega števila ljudi, povezovanje kompleksnih tehničnih sistemov ter učinkovito organiziranost. Sistem poveljevanja in kontrole predstavlja zmogljivosti, opremo, komunikacije, postopke in osebje, ki so za poveljnika pomembni pri načrtovanju, organiziranju, vodenju in kontroli delovanja, s ciljem realizacije naloge (Staff Organization and Operations, 1997 : 2 - 1).

Osnovni viri, ki so potrebni za delovanje sistema vodenja in poveljevanja so:

- osebje (pripadniki štaba in častniki za povezavo),
- komunikacijski in informacijski sistemi,
- oprema in sredstva za delo,
- infrastruktura in
- opredeljeni postopki in tehnike.

5.1. ORGANIZACIJSKA STRUKTURA POVELJSTVA

Na funkcioniranje poveljevanja in učinkovitost dela poveljstev vpliva njihova organizacijsko-formacijska struktura. Najpomembnejši elementi te strukture, ki so bili posebej pomembni v času vojne 1991, so:

- poveljnik,
- poveljstvo,
- logistična podpora in
- varnostno-obveščevalna podpora.

Organizacija poveljstev in enot se je v letu 1991 izvajala v skladu z Zakonom o obrambi in zaščiti, ki je bil sprejet aprila 1991. Ta zakon je uvedel na področju vojaške organiziranosti dokaj velike spremembe, ki so imele svoj odraz tudi v času vojne za Slovenijo. Tako so bili ukinjeni občinski štabi TO, ustanovijo pa se območni štabi TO.

Poveljnik je odgovoren za pripravljenost, delo in uporabo podrejenih poveljstev in enot. Ima izključno pravico poveljevanja s podrejenimi poveljstvi in enotami v skladu s pooblastili, ki jih ima po Zakonu o obrambi in Pravilih službe ter pooblastilih nadrejenih poveljnikov (Command and Staff Decision Processes, 1994 : 1 1 - 3). Poveljnik je odgovoren za vse, kar njegova enota naredi oziroma ne naredi in svoje odgovornosti ne more prenesti na koga drugega. Poveljnik je tisti, ki sprejme končno odločitev in zanjo tudi odgovarja. Pomembnejše naloge poveljnika 73. območja v vojni so bile:

- poveljevanje podrejenim poveljstvom in enotam,
- izvajanje kadrovske politike,
- spremljanje stanja bojne pripravljenosti,
- odrejanje notranje organizacije in delo v poveljstvu,
- skrb za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in drugimi organizacijami ter
- spremljanje in nadzorovanje izvajanja materialnega in finančnega poslovanja v poveljstvu.

Poveljevanje podrejenim enotam je potekalo v skladu z odločitvijo poveljnika o organiziranosti poveljevanja, ki ga je opredelil v pripravljalnem obdobju. Reorganizacija TO v skladu z novim Zakonom o obrambi in zaščiti je prinesla velike spremembe na področju organiziranosti TO in velike probleme, ki so se postavili pred poveljnika območja. Število enot je bilo za uspešno vodenje in poveljevanje preštevilčno. Poveljnikova odločitev za rešitev tega problema je bila, da se organizira glavno poveljstvo v Ljutomeru, medtem ko se v Gornji Radgoni in Ormožu ustanovita izpostavljeni poveljstvi z nalogo, da neposredno poveljujeta enotam na njihovem območju, podrejeni pa sta neposredno ObmŠTO. V času neposrednih spopadov so se pojavljali problemi, ki pa so se reševali v skladu z razvojem situacije na bojišču.

Velik problem, ki je bil praktično ves čas prisoten je bila številčna sestava poveljstva. Tako so sestavljali poveljstvo v Ljutomeru štirje pripadniki stalne sestave, trije častniki rezervne sestave in oddelek za zveze. Z razvojem spopadov na bojišču se je to številčno stanje stalno zmanjševalo tako, da je bil v času 01. 07. 1991 od stalne sestave na PM 73.ObmŠTO samo poveljnik območja. Kljub temu je bilo poveljevanje s podrejenimi enotami ves čas vojne učinkovito. Sistem je temeljil na poveljevanju od območnega poveljstva na podrejene enote. Od poveljnikov v podrejenih enotah se je pričakovala velika samoiniciativnost pri izvedbi dobljenih nalog. Od nadrejenega poveljstva so dobili nalogo, mesto in način izvedbe naloge ter lokacijo naslednjega PM. Vse ostale zadeve so reševali samostojno. Kljub temu, je bila povezava s PM Ljutomer izredno pomembna. Najbolj je to pokazalo obdobje ene ure, ko se je ObmŠTO zaradi možnosti zasedbe PM preselil na RPM. Takrat zaradi slabih telefonskih zvez približno eno uro ni bilo mogoče vzpostaviti zveze s podrejenimi enotami, kar je privedlo do določene panike v podrejenih enotah. Zadevo je rešil poveljnik območja, ki se je zaradi nevarnosti da tvega življenja članov poveljstva, sam vrnil na PM in znova vzpostavil zvezo.

Velik problem za delo poveljstva, je predstavljal ukaz poveljnika 7.PŠTO, ki je prvi dan spopadov zahteval, da gre na bojni položaj celotna stalna sestava (tudi poveljnik območja) razen dežurnega častnika, kar je ogrozilo kontinuiteto in odgovornost glede poveljevanja nad enotami območja. Tudi to je bil eden od vzrokov, da je polk. Popov s svojo enoto lahko dokaj neovirano prodrl do Veržeja.

Pri reševanju kadrovskih zadev v času vojne se je izhajalo iz razmer, ki so nastale z reorganizacijo TO. Najprej je bilo potrebno rešiti vprašanje razdelitve pripadnikov stalne sestave med osnovno poveljniško mesto in izpostavljeni poveljniški mesti. Pri tem se je maksimalno upoštevala teritorialna pripadnost pripadnikov stalne sestave. Poveljniki podrejenih enot so bili kadrovani v nekdanjih občinskih štabih. Šlo je za preverjeni kader in ni bilo nobenih potreb, da bi se znotraj tega vršile določene spremembe. Velika večina je svojo dolžnost opravila v redu in v skladu z odločitvijo nadrejenega poveljnika. Samo v dveh primerih je prišlo do zamenjave poveljujočega kadra zaradi nezmožnosti poveljevanja v zaostrenih razmerah.

Spremljanje bojne pripravljenosti na območju 73. ObmŠTO je bila stalna naloga poveljnika območja. Možnosti izvajanja te naloge so bile skozi obhode enot, poročanje podrejenih enot na sestankih s poveljnikom območja, nadzor in pomoč s strani članov poveljstva (v večini primerov pripadniki stalne sestave), preko vsakodnevnih poročil, ki so jih morale posredovati podrejene enote in preko vseh drugih informacij, ki so prihajale na poveljstvo s strani posameznikov ali civilnih organizacij na terenu. Te informacije so bile zelo pomembne in so v veliki meri predstavljale objektivni odraz stanja na terenu.

Sodelovanje z družbenopolitičnimi skupnostmi , policijo, društvi, delovnimi in družbenimi organizacijami, krajevnimi skupnostmi, družinami ter posamezniki je bila stalna naloga poveljnika območja kot tudi poveljnikov v podrejenih enotah. Brez tega sodelovanja ne bi bilo uspehov, ki so bili doseženi na bojnem polju. Preko tega sodelovanja so enote TO dobivale informacije o nasprotniku, oskrbovane so bile s hrano, nastanitvijo, nudena je bila moralna podpora in poskrbljeno je bilo za sanitetno oskrbo. Poveljnik območja je v času spopadov imel kontakte s predsedniki vseh treh občin, policijskimi postajami in civilno obrambo. Na ta način so dobili potrebne informacije o razmerah na bojišču in lahko kvalitetno pomagali pri podpori enot TO. Iz izkušenj, ki so bile pridobljene na tem področju, so bila takoj po vojni ustanovljena koordinativna telesa na nivoju posameznih občin, z nalogo, da koordinirajo posamezne aktivnosti na določenem območju.

Nalogo spremljanja in nadzorovanja izvajanja materialnega in finančnega poslovanja v poveljstvu je bila izvajana v okviru možnosti, ki ga je pogojevala situacija na bojišču. Tudi na tem področju je bila dana velika samostojnost in iniciativnost poveljnikom enot. Poveljnik območja je o koriščenju sredstev za potrebe enot TO bil informiran preko posameznih poročil poveljnikov in preko nadzorov s strani članov območnega štaba. V tistem času okrog porabe sredstev ni bilo posebej kakšnih prepovedi, za kar pa tudi ni bilo potrebe. Prebivalstvo in družbenopolitične skupnosti so v vseh pogledih podpirale enote TO, tako da niso čutile nobenega pomanjkanja.

Vloga poveljnika je bila v tistem času izredno pomebna in ji je bila v kasnejših analizah tedanjih dogodkov dana premajhna pozornost. Sposobnost, pogum in odgovornost poveljnikov se je odražala skozi uspehe posamezne enote. Analiza spopadov nam pokaže, da na območju kjer poveljujoči ni imel kvalitete za poveljevanje, tudi enote niso opravile svoje naloge.

Poveljstvo je organizirana skupina častnikov in podčastnikov, ki podpira funkcijo poveljevanja. Obseg poveljstva je izražen v številu pripadnikov in organizacijskih enot. Moderna poveljstva imajo praviloma linijsko štabno strukturo (Staff Organization and Operations, 1997 : 2 - 1).

Obseg in struktura 73. ObmŠTO sta bila odvisna od:

- nalog, pristojnosti in funkcij poveljstva,

- števila linij poveljevanja,

- samostojnosti enot v sestavi,

- zahtev izvajanja delovnih procesov,

- zahtev, ki izhajajo iz organizacije dela,

- količine in načina obdelave informacij ter

- opreme in informacijske tehnologije.

Glede na strukturo je 73.ObmŠTO predstavljal poveljstvo združene taktične enote, poveljstva jurišnih odredov pa poveljstva taktičnih enot.

Naloge, ki jih je imelo poveljstvo 73.območja v vojnem času, so bile:

- stalno spremljanje razmer na bojišču,

- zbiranje in proučevanje podatkov in ocena o stanju lastnih sil, stanju, jakosti, možnostih in namerah nasprotnika,

- priprava potrebnih elementov za planiranje in pripravo bojnih dejstvovanj,

- izdelava in oblikovanje bojnih dokumentov (načrti, ukazi, povelja, direktive, instrukcije),

- nenehno spremljanje in izvajanje sodejstvovanja med enotami TO,

- organizira vezo in poveljevanje z enotami,

- predlaga rajone razmestitve PM,

- obvešča predpostavljeno poveljstvo, sosede in podrejena poveljstva ter enote o situaciji na njihovem območju in

- od podrejenih enot zahteva neophodne podatke za delo poveljstva.

Stalno spremljanje razmer na bojišču je predstavljalo eno od zelo pomembnih nalog poveljstva 73.območja. V ta namen je poveljnik območja organiziral skupino treh vojakov, ki so jo sestavljali dva vojaka (dijaka 3. in 4. letnika vojaške gimnazije v Ljubljani, ki sta pristopila kot prostovoljca v enote TO) in vojak vezist iz oddelka za zveze pri poveljstvu. Ti trije so se usposobili za delo na delovni karti. Izredno pomembno so bile obveščevalne informacije o gibanju nasprotnika. Pripadnik stalne sestave, ki je opravljal naloge obveščevalca, je bil zaradi prisotnosti vojakov JLA v Gornji Radgoni razporejen na izpostavljeno poveljniško mesto v G. Radgono. Tako se je ta naloga opravljala v poveljstvu v odvisnosti od prisotnosti članov poveljstva, ki so se lahko koristili za to nalogo. Podobno je bilo okrog zbiranja in proučevanja podatkov ter ocen o stanju lastnih sil.

Nosilec naloge glede planiranja in priprave bojnih dejstvovanj je bil poveljnik območja. Pri tem je potrebno upoštevati zelo kratek čas, ki je bil na razpolago za to nalogo, kadrovske omejitve v poveljstvu in veliko število nasprotnikovih enot, ki so sodelovale v napadnih aktivnostih na tem območju. Naloge in ukazi, ki so jih dobili poveljniki enot so bili zelo kratki in jedrnati. Zaradi kratkega časa in hitrega reagiranja, ki je bilo potrebno, če se je hotelo zaustaviti nasprotnika, je bila večino ukazov podanih po telefonu in ni bila izdelanih v pisni obliki. Ukazi so vsebovali podatke o nasprotniku, nalogo enote, mesto izvajanje naloge in cilj, ki ga mora enota realizirati. Ti cilji so bili odvisni od velikosti enote, orožja in sposobnosti enote. Pomembno je bilo, da jih je enota lahko izpolnila in da se je pri realizaciji naloge lahko izognila izgubam v živi sili. S tem se je dvigovala morala enote in zaupanje v nadrejeno poveljstvo.

5.1.3. Logistična podpora

Za potrebe logistične podpore je poveljstvo imelo v svoji sestavi pomočnika poveljnika za zaledje, referenta intendantske službe in skladiščnika MTS. V času organiziranja izpostavljenih poveljniških mest sta pomočnik poveljnika za zaledje in skladiščnik ostala na osnovnem PM v Ljutomeru, referent intendantske službe pa je opravljal naloge zaledne službe na izpostavljenem mestu v Gornji Radgoni. Naloge logistične podpore so bile:

- organizacija in nadzor logistične oskrbljenosti poveljstev in enot,

- opremljanje poveljstev in enot,

- predlaganje glavnih oskrbovalnih poti in logistična podporna območja,

- nadziranje porabe odobrenih količin dnevne porabe MTS,

- usklajevanje zahtev, skladiščenje in vzdrževanje MTS,

- usmerjanje in razdelitev zajetih nasprotnikovih MTS,

- načrtovanje in organiziranje zdravstvene oskrbe,

- usklajevanje s podporo civilne obrambe,

- usklajevanje popravil in evakuacijo poškodovane opreme in oborožitve,

- načrtovanje premikov in usklajeno uporabo transportnih sredstev,

- namestitev vojaških ujetnikov in

- nadzor nad pripravo hrane, čiščenje vode, pranje, kopanje in ostale storitve.

Organizacija in nadzor logistične oskrbljenosti je bila v vojnih razmerah izredno težavna. Enot je bilo šestnajst in razporejene so bile po celotnem območju. Kljub izpostavljenima poveljstvoma v Gornji Radgoni in Ormožu je organizacija logistične oskrbe potekala v glavnem iz osnovnega poveljstva v Ljutomeru. Izvajanje te naloge pa je zahtevalo uporabo sil in sredstev, predvsem motornih vozil. Ker centralizacija teh nalog z enega centra ni bila možna, so veliko nalog, ki so se nanašale na enote, izvajale enote same. Tako so v skladu z navodili območnega poveljstva samostojno izvajali intendantsko oskrbo, nastanitev, prevoze, osnovne higienske ukrepe in druge naloge, ki jih je lahko enota rešila sama. Večji problemi na tem področju so se pokazali v času prvega premirja in v drugem delu spopadov z nasprotnikom. Takrat so bile zasežene večje količine orožja v Ložnici in tako je bilo potrebno organizirati prevoze in oboroženo spremstvo za prevzem in razdelitev tega orožja po enotah TO. Silam TO na območju 73. Poveljstva je bila poslana okrepitev iz drugih območij Slovenije. Tako je bilo to območje okrepljeno z Jurišnim odredom iz Slovenskih Konjic in dvema vodoma iz Lenarta. Za te enote je bilo potrebno organizirati sprejem, nastanitev, prehrano, prevoze na območja izvajanja bojnih dejstvovanj in drugo. Vse te aktivnosti so imele za posledico izredno angažiranost zalednega sektorja na terenu, tako da je v tem času osnovne naloge na tem področju izvajalo poveljstvo območja v izredno okrnjenem sestavu (Od stalne sestave je bil na poveljniškem mestu samo poveljnik območja).

Opremljanje poveljstev in enot je bilo v začetni fazi usklajeno s formacijo. Formacija je bila narejena v skladu z orožjem s katerim je razpolagala TO na tem območju, in nalogami, ki so jih imele enote z načrtom KAMEN. Orožje, s katerim je razpolagalo 73. Območno poveljstvo, je bilo:

- 309 avtomatskih pušk,

- 65 polavtomatskih pušk,

- 18 ostrostrelskih pušk,

- 132 pušk 7,9 mm M-48,

- 45 ročnih strojnic 7,62 mm,

- 12 ročnih metalcev M-57,

Poveljstvo je imelo na razpolago nizko število protioklepnih sredstev. Večina teh je bilo zaradi stražnic razporejenih na območje Gornje Radgone. Tako so v času spopadov, v prvem delu vojne, po spopadih s kolono polk. Popova, ostale enote na območju Ljutomera praktično brez protioklepnega orožja ( ostal samo en AMBRUST). Stanje na tem področju se je bistveno spremenilo po prvem premirju, ko se enote TO popolnijo s 115 raketami OSA, 103 RRM ZOLJA, tremi pulti za vodenje 9 K 11 s 30 raketami Maljutka in enim lanserjem za Strele 2M s 6 raketami. Problem, ki je nastal v tem delu vojne, pa je bilo nepoznavanje tega orožja in s tem njegova omejena in nestrokovna uporaba. Poveljstvo območja je zato vse pripadnike TO, ki so bili usposobljeni za ravnanje s tem orožjem, poslalo k enotam z nalogo, da usposabljajo pripadnike za novo orožje. Ta aktivnost pa je spet vplivala na to, da je bilo poveljstvo kadrovsko zelo okrnjeno. Kljub temu se je to usposabljanje v nadaljevanju vojne pokazalo zelo koristno.

Velik problem je predstavljalo oskrbovanje enot zaradi oviranja. Vse glavne poti so bile zaprte z ovirami, ki so bile načrtovane v poveljstvu območja. Z njimi je bil dosežen velik uspeh pri zaustavljanju nasprotnika, po drugi strani pa je predstavljal določen problem pri oskrbi enot TO. Zaradi tega je bila na območnem poveljstvu izdelana karta oviranja in na njej označene možne oskrbovalne poti. Takšne karte so bile izdelane tudi na izpostavljenih poveljstvih. S pomočjo teh kart in ob dobrem poznavanju terena je uspelo poveljstvu območja zagotavljati oskrbovanje podrejenih enot TO.

Določene težave je predstavljalo skladiščenje MTS. Zaradi nevarnosti, da enote JLA zasedejo skladišča TO se je večino MTS disperziralo po manjših skladiščih pri privatnikih, ali proizvodnih podjetjih. Na tak način se je skladiščilo tudi zaseženo orožje JLA. To orožje se je preštelo in skladiščilo na kmetijah, ki so ga bile pripravljene prevzeti v hrambo. S tem orožjem se se potem popolnjevale enote TO. Zaradi varnosti je predstavljalo večji problem strelivo večjega kalibra (topovske granate iz tankov). To strelivo se je čuvalo v skladiščih (gasilski dom Branoslavci, opuščeni hlevi Mota), ki je bilo čuvano s stražo, ki so jo sestavljali pripadniki TO in na lokacijah, ki so bila odmaknjena od naseljenih hiš.

Organizacija zdravstvene oskrbe je potekala preko civilne zdravstvene službe. Za načrtovanje zdravstvene službe je bil na območnem poveljstvu odgovoren referent za zdravstveno službo, ki ga je predstavljal zdravnik-podporočnik. Njegova naloga je bila načrtovanje in organiziranje zdravstvene oskrbe med enotami in poveljstvi TO. Razen tega je poskrbel za preventivne zdravstveno-higienske preglede pripadnikov TO. Prisotnost in skrb za pripadnike TO na tem področju dela je bila izredno pomembna. Imela je velik vpliv na moralno stanje in bojno sposobnost enot. Veliko pripadnikov TO je imelo težave z žulji, ali drugimi manjšimi neprijetnostmi, za katere je zdravnik hitro poskrbel. Za zdravstveno oskrbo pripadnikov TO in vojakov JLA, ki so bili v spopadih lažje ali težje ranjeni je bilo poskrbljeno v zdravstvenih domovih in v bolnišnici v Murski Soboti. Tudi tu se je pokazal velik pomen, ki so ga imeli prosti prehodi na posameznih smereh gibanja z motornimi vozili. Kljub težkim razmeram in kadrovskim problemom, pri zagotavljanju zdravstvenega osebja (vojne formacije niso predvidevale zdravniški kader v enotah TO), pa je bilo to področje s pomočjo splošne zdravstvene oskrbe učinkovito.

Izredno pomembno je bilo za področje logistične oskrbe sodelovanje s civilno obrambo. To področje je podrobno opisano v poglavju, ki opisuje delovanje civilne obrambe ( točka 3.4.).

Namestitev vojaških ujetnikov je bilo urejeno v skladu z načrtom JEZERO, ki je bil narejen za formiranje zbirnih centrov. Namenjeni so bili za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi z JLA. Zbirni center za območje 73. ObmŠTO je bil formiran v Zgornjih Ivanjcih, javke pa v Radoslavcih, Črešnjevcih, Ivanjkovcih in Tomažu pri Ormožu. Kadrovsko popolnitev vodstvene sestave zbirnega centra je sestavljalo poveljstvo učne čete, ki je bilo sestavljeno iz častnikov, podčastnikov in vojakov iz občin Ormož in Gornja Radgona. Lokacija zbirnega centra se je med oboroženimi spopadi spreminjala. Tako je bil v začetku zbirni center v Zgornjih Ivanjcih, potem v OŠ Videm in na koncu v stari šoli Mala Nedelja (Bučkovci). Veliko pomoč pri realizaciji te naloge je predstavljalo sodelovanje z RK. Pri svojem delu so dosledno upoštevali ženevske konvencije pri sprejemu prebeglih in zajetih vojakov. Tako so pripadniki RK poskrbeli za oblačila, obutev ter prehrano in evidentirali prebegle vojake. V zbirnem centru je bilo nastanjenih 72 pripadnikov JLA, ki so bili zajeti v spopadih, ali pa so sami prebegnili na stran TO.

Nadzor nad pripravo hrane, čiščenje vode, pranje, kopanje in ostale storitve je bila stalna naloga, ki jo je reševal logistični sektor v času vojne. Pri tem so se v maksimalno mogoči meri koristili potenciali, ki jih je nudil civilni sektor. Tako so sodelovale družbene organizacije na področju gostinstva (hoteli, družbene menze, trgovine), privatniki na področju gostinstva, delovne organizacije in posamezna gospodinjstva. Pri realizaciji teh nalog se je upoštevalo območje nastanjenosti enote, število pripadnikov, naloge, ki jih ima enota in možnosti logistične podpore enote s strani območnega poveljstva. Glede na to, da je reševanje teh zadev iz PM Ljutomer bilo težko rešljivo, se je zahtevalo decentralizirano reševanje logistične podpore po teh področjih v okviru posameznih enot. Takšen način reševanja se je pokazal za racionalnega in uspešnega in je v večini primerov potekal brez večjih problemov.

5.1.4. Varnostno-obveščevalna podpora

Pomembnejše naloge na področju obveščevalnih zadev so bile:

- načrtovanje, organiziranje, vodenje in izvajanje obveščevalno izvidniške dejavnosti,

- zbiranje, pripravljanje in posredovanje obveščevalnih informacij,

- vodenje dela izvidniških enot,

- vodenje obveščevalne priprave bojišča,

- ocenjevanje nasprotnika in pomembnost ciljev,

- opredeljevanje najverjetnejše in najnevarnejše variante delovanja nasprotnika in ključnih dogodkov,

- usklajevanje in obdelava informacij ter materialov, pridobljenih od ujetnikov in civilnih oseb,

- ocenjevanje nasprotnikovih zmožnosti za obveščevalno delovanje in organiziranje ter vodenje izvajanja protiobveščevalnih ukrepov,

- ocenjevanje varnostne situacije in vodenje ter nadzor varnostnih ukrepov v poveljstvu in podrejenih enotah,

- izvajanje varnostnega nadzora oseb v poveljstvu ali enoti in

- izvajanje obveščevalne obdelave ujetnikov in prebežnikov.

Težišče dela je bilo na obveščevalni pripravi bojišča (OPB). OPB je stalen in sistematičen proces analiziranja sovražnika in okolja v specifičnem geografskem območju. Podpira oceno poveljstva in proces odločanja v celoti. Pravilno uporabljena OPB omogoča poveljniku, da selektivno uporabi in maksimizira razpoložljivo bojno moč na kritičnih točkah v času in prostoru (Intelligence Preparation Of The Battlefield, 1994 : 1-2). Na tem območju na poveljstvu 73. območja ni bilo strokovnjaka, ki bi lahko kvalitetno pokrival to področje, kar se je odrazilo tudi pri kvaliteti OPB.

Načrtovanje, organiziranje in vodenje obveščevalne dejavnosti je potekalo v skladu z načrti, ki so bili pripravljeni v spomladanskem obdobju. Osnovo so predstavljali načrti KAMEN 1-4. Glede na to, da je bil v območnem poveljstvu za področje obveščevalne zagotovitve zadolžen en častnik (kar je bilo za realizacijo te naloge odločno premalo), je bilo potrebno naloge na tem področju porazdeliti na vse pripadnike stalne sestave. Takšno organiziranost je zahtevalo tudi delo na izpostavljenih poveljstvih.

Za zbiranje obveščevalnih informacij so bili zadolženi vsi subjekti oboroženega odpora. Pri tem so bili v veliko pomoč policija in civilna obramba. Problemi, ki so se kazali v tem primeru, so bili nepoznavanje orožja, ki so ga uporabljale enote JLA. V veliki večini primerov so civilisti zamenjevali oklopni transporter za tank in poveličevali vojaško moč nasprotnika. Pomembne naloge na tem področju so imele enote TO. V ta namen so organizirale izvidniške skupine saj jih po formaciji niso imele. Poveljstvo območja je uporabilo za te namene posamezne vojake TO iz specialnega in diverzantskega voda Ljutomer, ki so poznali ozemlje, imeli m/v in poznali naloge izvidnika.

Izredno pomembne so bile informacije pripadnikov JLA, ki so se odločili, da bodo sodelovali s TO. Tudi zemljevidi in ukazi, ki so bili zajeti v uničenih vozilih JLA, so predstavljali pomembne obveščevalne podatke za TO.

Pomembno je bilo ocenjevanje nasprotnika glede na pomembnost ciljev. Na tem področju so bili v poveljstvu le delno uspešni. Ker ni bilo podatkov o načrtovanih smereh delovanja enot JLA, je poveljnik območja razporedil začetni položaj enot TO tako, da je zagotavljal nadzor nad najpomembnejšimi smermi območja. Kljub temu, so se v območnem poveljstvu, ker ni bilo dovolj informacij in usmeritev PŠTO o obrambi prehodov preko reke Mure v prvem delu spopadov, zmotili glede glavnega cilja JLA. Predvidevanje poveljstva območja je bilo, da sta lahko glavna cilja nasprotnika deblokada vojašnice Murska Sobota in nadzor nad tem območjem. Šele nadaljnji dogodki so pokazali, da je bil glavni cilj nasprotnika Gornja Radgona in mejni prehod. Ne glede na ta spodrsljaj pa so predvidevanja poveljstva TO o cilju JLA, bila v večini primerov realna in pravilna, kar je v veliki meri prispevalo h končnemu uspehu TO na tem območju.

Velik poudarek je bil tudi na ocenjevanju nasprotnikovih zmožnosti za obveščevalno delovanje in organiziranje ter vodenje protiobveščevalnih ukrepov. Večje možnosti za realizacijo te naloge je imel nasprotnik v Gornji Radgoni. V tem mestu sta bili stražnica in carina, kjer je služilo veliko pripadnikov srbske narodnosti in drugih, ki so podpirali JLA in tako predstavljali potencialno nevarnost zaradi izdajanja obveščevalnih podatkov nasprotniku. To dejstvo je botrovalo odločitvi poveljnika območja, da je obveščevalec 73.območja opravljal svoje naloge na izpostavljenem poveljstvu v Gornji Radgoni.

Pomembna naloga na tem področju je bilo izvajanje obveščevalne obdelave ujetnikov in prebežnikov. Glede prebežnikov ni bilo težav, saj so prostovoljno izdali vse podatke, ki so jih poznali. Težje je bilo z ujetniki, ki so bili zajeti v spopadih. Problem je nastal tudi zaradi tega, ker v poveljstvu ni bilo strokovnjakov za izvajanje tega dela. Tako je z večino ujetnikov bil opravljen razgovor, ki pa je bil odvisen od sposobnosti častnika TO, ki je vodil te razgovore. Pomembnih podatkov od vojakov-ujetnikov ni bilo dobljenih. V večini primerov namere poveljstva niso poznali in so govorili, da so bili zavedeni glede naloge in cilja enote. Med ujetniki so bili tudi častniki JLA, med njimi tudi podpolkovnik. Večina teh je bila prepeljana v Maribor, kjer jih je prevzelo poveljstvo PŠTO.

Zaključek na področju obveščevalne zagotovitve je:

- vključitev celotne strukture TO pri delu na tem področju,

- dobro sodelovanje s policijo in civilno obrambo in

- stalen in kvaliteten razvoj področja obveščevalne dejavnosti.

Sredstva zvez so imele pomembno mesto in vlogo v sistemu poveljevanja. Od stanja zvez je v veliki meri bil odvisen uspeh funkcioniranja tega sistema v celoti. V sistem poveljevanja so bila vključena radijska in žična sredstva, kurirska zveza in signalna sredstva zvez.

Formacijskih sredstev za radijsko zvezo praktično ni bilo. Na poveljstvu sta bili dve radijski postaji RT-20 TM in po dve postaji na izpostavljenih poveljstvih. Uporabljali sta se za nujne potrebe, predvsem glede obveščevalno-izvidniških nalog na območjih, kjer ni bilo možnosti drugih zvez. Nekaj radijskih sredstev, ki so bila uporabljena v enotah TO, je bilo sposojenih od gasilcev. V veliko pomoč so bili radioamaterji, ki so vzpostavili svoj sistem zvez, preko katerega je tudi potekalo poveljevanje s podrejenimi enotami ali pa so bila uporabljena za pridobivanje obveščevalnih podatkov. Kljub temu pa je bil sistem radijskih zvez praktično neuporaben, saj večina enot ni bila povezana preko tega sistema z nadrejenim poveljstvom. To je veljalo tudi za radijsko zvezo med enotami znotraj enega poveljstva. Kako usodno bi lahko ta pomanjkljivost vplivala na sistem poveljevanja, se je pokazalo, ko se je poveljstvo območja 02. 07. 1991 preselilo na rezervno poveljniško mesto. Ker je tam odpovedala žična zveza, je bil sistem poveljevanja prekinjen. Problem je bil rešen s tem, da se je poveljnik območja vrnil na osnovno poveljniško mesto in znova vzpostavil sistem poveljevanja. Situacija bi se za enote TO končala bistveno slabše, če bi sistem žičnih zvez bil v celoti prekinjen.

Najpomembnejši sistem zvez v vojni so predstavljale žične zveze. Ker TO ni zagotavljala avtonomnega sistema zvez, so poveljstva in enote zagotavljale zvezo preko civilnega PTT omrežja. Direktno žično zvezo je imel poveljnik območja s poveljnikom 7. PŠTO v Mariboru. Pri zagotavljanju sistema zvez sta imela veliko vlogo iznajdljivost in samostojnost odločanja poveljnikov. Tako so bili dolžni načrtovati poveljniška mesta na lokacijah, ki so zagotavljale žično zvezo. Vsako spremembo PM in telefonskih številk so bili dolžni javiti na območno poveljstvo. Takšen način dela je veljal tudi pri načrtovanju naslednjih poveljniških mest. V primeru, da zaradi naloge niso mogli zagotoviti direktne zveze s poveljstvom območja, so bili dolžni vzpostaviti žično zvezo na najbližji možni lokaciji in v povezavi s kurirsko službo zagotoviti sistem poveljevanja. Takšen način dela je bil zelo uspešen in je zagotavljal sistem poveljevanja. Veliko vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi nasprotniku uspelo preprečiti uporabo tega sistema. Učinkovitost TO bi bila v tem primeru bistveno slabša in težave pri vzpostavitvi zvez bi bile dosti težje.

V skrajnem primeru bi lahko radijsko ali žično zvezo nadomestili s kurirsko zvezo. Toda v bojnih razmerah, kakršne so bile na območju 73.poveljstva, bi izvajanje bojnih aktivnosti bilo praktično neizvedljivo ali pa v zelo zmanjšanem obsegu. Kljub temu je organizacija kurirske službe bila za sistem poveljevanja zelo pomembna. Načrtovanje kurirskih zvez je bilo izvedeno že pred začetkom vojne. Tako je bila organizirana kurirska zveza s 7. PŠTO, za kar je bilo odgovorno nadrejeno poveljstvo. 73. ObmŠTO je organiziral svojo kurirsko zvezo s podrejenimi poveljstvi in enotami. Ti dve zvezi sta bili načrtovani in časovno opredeljeni z načrtom zvez. Preko teh zvez so poveljstva in enote pošiljala dnevna poročila o aktivnostih in realiziranih nalogah ter problemih. Ta načrt se je izvajal vsakodnevno. Nekaj časovnih zamud je bilo zaradi spopadov in novih ovir na cesti, s katerimi pa kurirji niso bili seznanjeni. Razen kurirskih zvez na pokrajinskem in območnem poveljstvu so bile organizirane te zveze tudi v podrejenih poveljstvih in enotah. Poveljniki so preko njih organizirali sistem poveljevanja med podrejenimi enotami in njimi ter po potrebi tudi z območnim poveljstvom. V koordinaciji s signalnimi sredstvi zvez je ob pomanjkanju ostalih oblik zvez le-ta zagotavljala povezavo med enotami in sistem poveljevanja v času spopadov z enotami JLA.

V spopadih so pomembno vlogo predstavljala signalna sredstva zvez. Za te potrebe so se največ uporabljale signalne rakete. S pomočjo njih so poveljniki enot zagotavljali organiziran začetek in zaključek napadnih in obrambnih bojnih dejstvovanj. Posebno učinkovita so bila ta sredstva v nočnih bojnih dejstvovanjih.

Zaključek na področju delovanja zvez je naslednji:

- Slaba opremljenost TO s sredstvi zvez.

- Z uporabo PTT zvez se vzpostavi sistem poveljevanja.

- Učinkovita in dokaj pogostna uporaba kurirskih zvez.

- Učinkovita uporaba signalnih sredstev zvez.

- Kombinacija vseh oblik vzpostavljanja zvez je omogočila uspešno delovanje sistema poveljevanja.

5.3. POVELJNIŠKA MESTA

Poveljniško mesto je element sistema poveljevanja in kontrole. Osnovni namen vzpostavitve poveljniškega mesta je zagotovitev podpore za izvajanje procesa poveljevanja v pripravi in izvedbi delovanj s težiščem na izvajanju kontrolne funkcije (Pravila štabnega dela, 2000: 116-120).

Vrste poveljniških mest:

- osnovno poveljniško mesto (OPM),

- izpostavljeno poveljniško mesto (IPM),

- taktično poveljniško mesto (TPM),

- zaledno poveljniško mesto (ZPM),

- lažno poveljniško mesto (LPM)

- rezervno poveljniško mesto (RPM) in

- naslednje poveljniško mesto (NPM).

Po zagotovitvi premičnosti ločimo premična poveljniška mesta in stacionarna poveljniška mesta. Po času delovanja so lahko začasna ali stalna.

Najboljše razmere za organizacijo OPM so zagotavljali prostori, ki so bili že prej pripravljeni za potrebe vodenja in poveljevanja. Zato so se uporabili za OPM prostori, ki so jih imeli nekdanji OŠTO. Z reorganizacijo TO je tako bilo osnovno poveljniško mesto 73.ObmŠTO v prostorih nekdanjega OŠTO Ljutomer. Namenjeno je bilo spremljanju situacije, vodenju delovanj in načrtovanju prihodnjih delovanj. Predstavljalo je stalno poveljniško mesto in je delovalo neprekinjeno. Neprekinjeno je vzdrževalo komunikacije poveljevanja in sodelovanja. V razmerah, kakršne so vladale v času izvajanja bojnih dejstvovanj, je bila zagotovitev teh nalog zelo težka. To je prišlo posebej do izraza v času, ko se je zaradi nevarnosti OPM preselilo iz Ljutomera v Branoslavce, kjer je bilo RPM. Kljub temu da je žična zveza na RMZ ves čas delovala, pa je v času, ko je RPM prevzelo funkcijo OPM, zatajila (Rešitev te situacije je opisana v točki 4.2.). Največji problem, ki ga je predstavljala organizacija OPM na lokaciji stalnega sedeža v Ljutomeru, je bila njegova neprikritost in javnost delovanja. Nasprotnik je zelo dobro poznal lokacijo poveljstev, zato je bila stalna bojazen, da bi z diverzantskim dejstvovanjem ali letalskimi napadi onesposobil območno poveljstvo. Glede na to, da v Ljutomeru ni bilo nekega rentabilnega cilja, ki bi bil pomemben za JLA , nasprotnikovo dejstvovanje pa je bilo usmerjeno proti Ljutomeru, je bila predpostavka, da je cilj nasprotnika območno poveljstvo, dokaj realna. To domnevo so potrjevali tudi preleti letal in helikopterjev na tem območju. Kljub tem domnevam pa v času vojne ni bil izveden noben direkten napad na poveljniško mesto, kar je bilo dobro za neprekinjeno delovanje sistema poveljevanja.

Za lažje in racionalnejše poveljevanje s podrejenimi enotami je 73.ObmŠTO ustanovil dve izpostavljeni PM. IPM organizira začasna skupina, ki jo poveljnik oblikuje, ko želi neposredno voditi delovanje enot ali določenih aktivnosti, da bi imel neposreden vpogled v situacijo in da bi lahko neposredno poveljeval enotam in vplival na potek delovanj ter posredno tudi na bojno moralo (Pravila štabnega dela, 2000: 117). Na območju 73.ObmŠTO sta bili IPM organizirani v Gornji Radgoni in v Ormožu. Razmere, ki so pogojevale organizacijo IPM, so bile:

- veliko število enot TO (16),

- sredstva zvez niso zagotavljala sistema poveljevanja z enega mesta,

- načrti uporabe enot TO so bili narejeni v nekdanjih OŠTO,

- kratek čas in razmere niso dovoljevale prevelikih sprememb na področju organiziranja enot TO.

Iz tega vidimo, da pri tej organiziranosti ni šlo za klasično obliko IPM, saj poveljnik ni neposredno vodil poveljevanje na teh lokacijah. V osnovi je šlo za kombinacijo nove organiziranosti TO in organiziranosti po starem Zakonu o SLO in DSZ. Tej organiziranosti je bilo potrebno prilagoditi sredstva in ljudi, da bi lahko učinkovito realizirali naloge , ki so bile postavljene pred njih. Razvoj kasnejših dogodkov je pokazal, da je bila ta oblika organizacije kljub nekaterim problemom učinkovita in je zagotavljala obrambo celotnega območja.

Za OPM in obe IPM so bila načrtovana rezervna poveljniška mesta. Pri tem je šlo za pripravljen prostor ali objekt, ki bi zagotavljal pogoje za vzpostavitev OPM in naj bi zagotavljal pogoje za neprekinjeno izvajanja procesa poveljevanja. Lokacije in objekti so bili načrtovani nekaj km vstran od OPM. Tako je bilo RPM za območno poveljstvo organizirano v naselju Branoslavci. Prostori v vaško-gasilskem domu so zagotavljali delo poveljstva. Potrebe za delovanje poveljstev na RPM v vojnem času ni bilo. V času spopadov se je območno poveljstvo samo enkrat umaknilo na RPM in od tam poveljevalo dobro uro. Kljub temu pa sta pripravljenost in organizacija RPM bili zelo pomembni, saj sta po potrebi zagotavljala kontinuiteto poveljevanja.

Enote TO so imele organizirana OPM, predvidena RPM in načrtovana naslednja poveljniška mesta. Načrtovanje NPM je bilo zelo pomembno, kadar je šlo za bojne aktivnosti. V večini primerov je določil NPM poveljnik območja z ukazom o uporabi enote.

Uporaba in organizacija TPM, ZPM in LPM v času spopadov na območju 73.poveljstva nista bili uporabljeni.

Organizacija in delovanje PM je bilo za sistem poveljevanja izredno pomembno. Poveljstva in enote TO so pri tem izkoristile objekte in prostore, ki so zagotavljali proces poveljevanja. Naslonitev na civilne strukture, naselja, družbene in gospodarske objekte ter kmetije so zagotavljali premičnost, racionalno izrabo časa in prostora ter omogočali manever enotam TO.

Predmet raziskave je bilo poveljevanje enotam Teritorialne obrambe v času junijsko-julijske vojne leta 1991 na območju 73. območnega štaba TO. V svoji raziskavi sem analiziral predvsem pomen in vpliv poveljevanja na realizacijo začrtanih nalog enot TO. V nalogi sem predstavil predvsem 73.območni štab TO in procese znotraj njega. Pri tem sem izhajal iz dejstva, da so moje analize lahko verodostojne le za prostor, za katerega sem bil sam odgovoren. Upam, da sem z analizo poveljevanja na območju 73. poveljstva prispeval k razumevanju vojaškega uspeha v vojni 1991 na tem območju. Pri svoji raziskavi sem uporabil izsledke raziskave Slovenski vojak pripadniki TO med vojno za Slovenijo (FDV IDV, ORC, 1991), kjer je ocenjena sposobnost poveljnikov TO v enotah, ki so bile v neposrednem bojnem stiku z JLA. Te izsledke sem upošteval v specialistični nalogi in jih primerjal z lastnimi izkušnjami in dognanji na tem področju.

Temeljni cilj, ki sem si ga zastavil v nalogi je bila celovita in sistematična strokovna analiza poveljevanja Teritorialne obrambe in kronološko-analitičen opis dejavnosti ter dogodkov na območju Prlekije v vojni leta 1991. Menim, da je bil cilj dosežen. V nalogi sem v prvem delu (točka 2) analiziral izvajanje bojnih dejstvovanj na območju 73.ObmŠTO. V tem delu naloge sem skozi kronološko-analitičen opis analiziral priprave na oboroženi odpor, delovanje enot JLA in enot TO. Ker je delovanje enot TO bilo v neposredni povezavi s civilno obrambo sem analiziral vpliv tega sodelovanja na poveljevanje in organizacijo delovanja enot TO. Ta del naloge je bilo potrebno narediti, da bi lahko v nadaljevanju analizirali elemente poveljevanja na območju 73. ObmŠTO.

V analizi poveljevanja v času vojne 1991 so analizirane osnovne funkcije poveljevanja, to je načrtovanje, organiziranje, vodenje in kontrola. Vsi ti dejavniki so bili v funkciji poveljevanja v vojnem času in so imeli neposreden vpliv na dogajanje na bojišču. Analizirane so pozitivne kot negativne strani pri pripravah na oboroženi odpor, vodenju spopadov in kontroli izvajanja nalog. Ključna ugotovitev je, da je območno poveljstvo, kljub nekaterim napakam, bilo pri realizaciji osnovnih funkcij poveljevanja uspešno. To se je pokazalo tudi pri končnem rezultatu na bojišču. Razen osnovnih funkcij poveljevanja je v nalogi analizirane avtoriteta starešin, morala pripadnikov TO in vloga vojaškega kolektiva s poudarkom na kohezivnosti v vojni.

Pri analizi teh treh dejavnikov je bil poudarjen pomen, ki so ga imeli na poveljevanje in bojno pripravljenost enot TO. V tem delu naloge sem uporabil izsledke raziskave Slovenski vojak pripadniki TO med vojno za Slovenijo (FDV IDV, ORC, 1991), ki ocenjujejo sposobnost poveljnikov TO v enotah, ki so bile v neposrednem bojnem stiku z JLA. S temi izsledki sem na podlagi dedukcije, nalogo z empiričnimi dognanji obogatil in tako lažje in bolj verodostojno analiziral stanje in pomen avtoritete starešin, moralo pripadnikov TO in vlogo vojaškega kolektiva v vojni.

Da bi lahko vse te dejavnike poveljevanja uveljavili v bojnih spopadih, je bilo potrebno izdelati sistem poveljevanja. Zato je v nalogi v točki 4 izvršena analiza sistema poveljevanja 73.ObmŠTO v vojni 1991. V okviru tega poglavja so podani nekateri temeljni elementi sistema poveljevanja, ki so za razumevanje takratnih dogodkov po presoji avtorja najpomembnejši. Pomemben element sistema je bila tudi inženirska podpora, ki pa je opisana v okviru drugih poglavij, zato je na tem mestu izpuščena. Tako je bila opravljena analiza organizacijske strukture poveljstva, sredstev zvez in poveljniških mest. Znotraj organizacijske strukture poveljstva pa je bila izvedena analiza organiziranosti in delovanja poveljnikov, poveljstev, logistične podpore in varnostno-obveščevalne podpore na območju 73. Poveljstva v vojni 1991. V analizi tega poglavja so prikazane pozitivne kot negativne strani pri organizaciji sistema poveljevanja. Kljub temu da je imelo območno poveljstvo velike probleme na področju organizacije zvez, opremljenostjo z oborožitvijo, organizacijo enot TO, pa je z izvirnimi rešitvami na tem področju uspelo zagotoviti uspešen sistem poveljevanja.

Pragmatični cilj raziskave je bil s pomočjo analitičnega opisa delovanja Teritorialne obrambe pokazati na prispevek, ki so ga dale enote 73.območnega štaba TO v vojni za osamosvojitev Slovenije. Naloga je na podlagi natančnega opisa in analize eden od elementov za boljše poznavanje sodobne vojaške zgodovine Slovenije.

V splošni hipotezi je bila postavljena trditev, da je poveljevanje TO v junijsko-julijski vojni leta 1991 v Sloveniji temeljilo na pristojnosti posameznika (poveljnika), da načrtuje, organizira, vodi in nadzira vojaške sile, ki so mu bile dodeljene z zakonom. Namen poveljevanja je bil izpolniti ukaz predpostavljenega poveljstva ter braniti prostor 73.območnega štaba TO pred prodori JLA, ob tem doseči postavljeni cilj s sprejemljivim tveganjem. Poveljevanje je združevalo podrejena poveljstva, enote in posameznike v skupnem boju. Navedeno trditev potrjujejo naslednje ugotovitve:

Linija poveljevanja je bila ves čas spopadov dosledno spoštovana. To potrjuje tudi dejstvo, da ni bilo na območju 73. poveljstva nobenega spopada, ovire ali drugih bojnih obrambnih aktivnosti, ki jih ne bi načrtovalo 73. ObmŠTO. Iz tega sledi, da je bil nosilec odgovornosti za načrtovanje, organizacijo, vodenje in nadzor nad podrejenimi poveljstvi in enotami TO poveljnik 73. območja. Namen poveljevanja, to je izpolniti ukaz nadrejenega poveljstva z nalogo braniti prostor 73. ObmŠTO pred prodori JLA, je bil v celoti realiziran. Kljub temu da je nasprotnik razpolagal s tanki, moderno oborožitvijo in po ognjeni moči daleč presegal možnosti TO na tem območju, je enotam 73. Obm. ŠTO uspelo zaustaviti šest od sedmih oklepnih kolon, ki so prodirale preko tega območja, in blokirati oklepnomehanizirano enoto na mejnem prehodu Gornja Radgona. Posledice za prebivalstvo in naselja bi bile dosti hujše, če bi agresorske enote prodrle globlje v notranjost. Ta uspeh je bil odraz poguma in pripravljenosti pripadnikov TO braniti svoj dom in odraz neposrednega in dobrega sodelovanja s prebivalstvom, oblastnimi organi, policijo, podjetji in drugimi.

V prvi izvedeni hipotezi je postavljena trditev, da imajo osebni zgled, delo in sposobnost poveljnikov neposredni vpliv na splošno stanje enot in uspeh poveljevanja. Navedeno trditev potrjujejo naslednje ugotovitve:

Avtoriteta starešin, posebej poveljniškega kadra, je imela zelo pomembno vlogo v času vojne. Izkušnje na območju 73.ObmŠTO kažejo na veliko avtoriteto, ki so jo posedovali poveljniki v času vojne. Ta avtoriteta je izhajala iz objektivnih razmer, ki so obstajale na tem območju. Priznavanje avtoritete je pogojevalo več dejavnikov. Najpomembnejši med njimi so bili vojaškostrokovna pripravljenost, voditeljska učinkovitost, psihološka trdnost, zavestna disciplina, iniciativnost, samostojnost, upornost, doslednost, pogum, hrabrost, poštenost in druge pozitivne lastnosti, ki vplivajo na priznavanje stvarne avtoritete starešin. V težkih in nevarnih situacijah, posebej v času vojne, je imela hrabrost starešin ogromno vlogo pri vzdrževanju emocionalnega ravnotežja med ostalimi pripadniki enote. Primer poveljnika specialnega voda Ljutomer je pokazal, da sta se pogum in hrabrost poveljnika odražala na pogumu in hrabrosti celotne enote. Po drugi strani pa poveljujoči, ki niso razpolagali z zadostno količino samozavesti, poguma in vojaško strokovnega znanja, niso zmogli opravljati svojih nalog. Vse prej navedene lastnosti, ki so jih izpolnjevali v manjši ali večji meri poveljujoči v TO na območju 73. ObmŠTO, so se rezultirali v vojaškem uspehu na tem območju. Z vojaškimi uspehi so rasli tudi avtoriteta starešin, samozaupanje v lastne sposobnosti in zaupanje vojakov v njihove sposobnosti.

V drugi izvedeni hipotezi je postavljena trditev da sta vojaški kolektiv in visoka morala vojakov imela povraten vpliv na kvaliteto poveljevanja poveljnikov. Navedeno trditev potrjujejo naslednje ugotovitve:

Vloga kolektiva v vojnih razmerah je še pomembnejša kot v miru. Kohezivne sile med posamezniki v enoti so zaradi večje potencialne nevarnosti močnejše, kar je vplivalo pozitivno na izgradnjo kolektiva. Ta vpliv se je odražal skozi kvaliteto poveljevanja poveljnikov. Primer obrambe mesta Ljutomer, ki je naveden v nalogi, kaže na vpliv, ki ga je imel ta dogodek na kasnejše odločitve poveljnika območja. Pomenil je zaupanje v vojaške sposobnosti pripadnikov TO in v njihovo visoko moralo. Na moralno zavest pripadnikov TO o moralni upravičenosti obrambe so vplivale vrednote o obrambi Slovenije, varnosti lastnih domov, zavesti da gre za pravično stvar in spoštovanju odločitev slovenskega naroda na plebiscitu. S to moralno zavestjo so bili osveščeni tudi poveljniki enot. Vpliv, ki so ga imeli pripadniki TO in tudi civilne družbe na moralno zavest poveljujočih, jih je samo potrjeval in nadgrajeval v prepričanju, da se borijo za pravo stvar.

V tretji izvedeni hipotezi je bila postavljena trditev da je slaba oskrbljenost s sredstvi zvez predstavljala potencialno nevarnost za nezmožnost poveljevanja, ali za neuporabo enot. Navedeno trditev potrjujejo naslednje ugotovitve:

Enote in poveljstva TO so bile praktično brez najnujnejših sredstev zvez. To je veljalo tako za radijske zveze kot avtonomni sistem žičnih zvez. Nekoliko boljše stanje je bilo samo na področju signalnih sredstev za potrebe signalnih zvez. Nadomestilo avtonomnih zvez TO so enote in poveljstva TO našla v uporabi PTT zvez. Kaj bi pomenilo za sistem poveljevanja, če bi nasprotniku uspelo preprečiti uporabo teh zvez, je opisano v primeru delovanja območnega poveljstva na RMZ. Samo enourna prekinitev sistema poveljevanje je predstavljala za 73. ObmŠTO in podrejene enote ter poveljstva zelo velik problem. V praksi bi to pomenilo razpad sistema poveljevanja. Kljub temu je poveljniku 73.ObmŠTO uspelo z odločitvijo, da se vrne na OPM, rešiti težek položaj in ponovno vzpostaviti sistem poveljevanja.

V četrti izvedeni hipotezi je bila postavljena trditev, da sta samostojnost enot in zaupanje v vojaško sposobnost poveljnikov pozitivno vplivala na vojaške uspehe na območju 73. ObmŠTO. Navedeno trditev potrjujejo naslednje ugotovitve:

Opremljenost z motornimi vozili, s sredstvi zvez, logistična zagotovitev, sodelovanje s civilno obrambo, hitra sprememba vojaških razmer na bojišču in ostali dejavniki oboroženega odpora so pogojevali sistem poveljevanja, ki je temeljil na sposobnosti samostojnega odločanja poveljnikov enot TO. V primeru, da poveljnik ali poveljujoči ni bil sposoben samostojnega odločanja, je prišlo do problemov v enoti. Rezultat tega so bili nerealizacija ukazov nadrejenega poveljstva in notranji problemi v enoti. Tak primer se je pokazal na izpostavljenem poveljstvu v Gornji Radgoni. Poveljniki, ki so znali realizirati ukaze nadrejenega poveljnika in dobro voditi svoja moštva, so bili: poveljnik specialnega voda Ljutomer, poveljnik protidiverzantskega voda Ljutomer in poveljnik protidiverzantskega voda Gornja Radgona. Samostojnost delovanja enot je bila splošna naloga enot in poveljstev in je zagotavljala stalno pripravljenost enot za bojevanje. Zaupanje v poveljnike je bilo odvisno od razmer, v katerih je bila enota. Poveljniki, ki so se izkazali v vodenju enot v bojnih situacijah, so uživali neomajno podporo podrejenih pripadnikov. Velika kritičnost in nezaupanje do poveljujočih pa sta se pokazali v primerih, ko le ti niso bili uspešni in kos nalogam, ki so bile postavljene pred enoto. Tak primer je bil v Gornji Radgoni. Rešili smo ga tako, da smo izvedli kadrovske spremembe v izpostavljenem poveljstvu. Poveljniki so vodili enote samostojno, vendar v skladu z odločitvijo poveljnika območnega poveljstva.

V peti izvedeni hipotezi je bila postavljena trditev, da se je vojaška kohezivnost enote vzdrževala z medsebojnim zaupanjem med soborci, v zaupanju v organizacijo in nalogo (poslanstvo) enote. Navedeno trditev potrjujejo naslednje ugotovitve:

Primerjava med posameznimi enotami je pokazala, da so pripadniki enote, ki so bili dalj časa skupaj in so se bolje poznali, bili uspešnejši v realizaciji nalog. Tako so v vseh treh občinah po učinkovitosti izstopali vodi za specialno dejstvovanje, ki so ob reorganizaciji TO ostali v prejšnji sestavi. Pri vzpostavljanju zaupanja v organizacijo je bilo zelo pomembno, da so bili pripadniki TO seznanjeni s cilji nadrejenega poveljstva in nalogami, ki jih v okviru teh ciljev mora opraviti njihova enota. Nadrejeno poveljstvo je bilo dolžno nuditi logistično, obveščevalno, inženirsko in varnostno podporo podrejenim enotam. Glede na bojne razmere in velikost območja je bilo potrebno pripraviti enote na samostojnost pri reševanju notranjih problemov enote. Pri tem so bili poveljniki in pripadniki podrejenih enot TO zelo uspešni. Pri kohezivnosti enote so imeli velik pomen: prijateljstvo med pripadniki TO, medsebojna pomoč, prilagajanje znotraj enote in vpliv častnikov, še posebej poveljnikov, na kolektiv. V nalogi je vpliv teh elementov na bojno sposobnost enote obrazložen in v celoti potrjuje trditev v hipotezi.

xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx

Moja zamisel pri izdelavi naloge je bila povezati zgodovinsko-kronološko dogajanje na območju 73. Poveljstva. Analitično raziskati posamezne elemente bojnega delovanja s težiščem na VIP. Mislim, da takratne razmere predstavimo celovito in verodostojno le tako, da podamo zgodovinsko kronološki opis dogajanj, ki ga potem v nadaljevanju lahko analiziramo po posameznih elementih VIP. Le tako lahko odgovorimo na vprašanja kje, kdaj, kdo, kako in zakaj je razvoj dogodkov potekal tako, kot je. Upam, da mi je v nalogi uspelo.

Rezultati te naloge imajo praktični in teoretični pomen. Predstavljajo celovit analitično-sintetični pogled na delovanje Teritorialne obrambe na območju 73.ObmŠTO v času vojne ter analizo organizacije in delovanja poveljevanja na tem območju. Izkušnje na tem območju so bile v marsičem specifične in ekstremne v slovenskem prostoru, zato je toliko bolj potrebno, da se skozi proučevanje takratnih rešitev vidijo in proučijo sistemske in organizacijske rešitve na področju oboroženega boja v Republiki Sloveniji.

O uspešnosti delovanja enot TO in intenziteti spopadov na območju 73. ObmŠTO govori tudi razmerje izgub med JLA in TO. Na strani JLA je bilo uničenih in poškodovanih 6 tankov, 5 oklopnih transporterjev, 9 tovornjakov, 2 cisterni , 5 terenskih vozil, življenje je izgubilo 12 vojakov, 32 je bilo ranjenih. TO je v času spopadov zajela dva tanka, 3 oklopne transporterje in helikopter MI 8. Vsa ta bojna sredstva so bila uporabna za oborožen boj in kasneje vključena v sestav SV. Na strani TO je bilo 7 ranjenih, 2 civilista sta izgubila življenje.

Viri

1. Ante Begović, Miloš Prelević, Slavko Mrkić (1981): Teorija o ratu, Vojnoizdavački zavod - Beograd

2. Bartlett, Henry C., G. Paul Holman (1997): The Art of Strategy and Force Planning, 2 nd ed. Newport RI

3. Boljkovič,Milan (1999): Poziv za domovino: Založba ČAS, Ljubljana.

4. Janša,Janez (1992): Premiki: Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.

5. Javorović, Božidar (1992): Civilna odbrana u sustavima obrane i zaštite, Suvremeni sustavi civilne obrane, Zagreb

6. Jelušič Ljubica, John Selby (1999): Defence Restructuring and Conversion: Sociocultural Aspects: European Commission, Brussels, 1999

7. Malešič, Marjan (1992): Civilna obramba v sistemu nacionalne varnosti, Razpotja nacionalne varnosti, Ljubljana.

8. Moskos, Charles C.- Wood (1988):The Military: More Than Just a Job?, D. C.: Pergamon- Brasseys

9. Nye, Joseph S., Jr. (1997): Understanding International Conflicts, 2 nd ed. New York

10. Pavličič, Srečko (1998): Vojna za Slovenijo: Samozaložba, Ljutomer, 1998

11. Peter van Ham, Richard L. Kugler (2002): Western Unity and the Transatlantic Security Challenge, Marshall Center Papers

12. Predojević,Vaso (1999): V precepu: Dnevniški zapisi: Knjižna zbirka Borec, Ljubljana.

13. Skupina avtorjev (1982): Neka pitanja I problemi rukovođenja i komandovanja OS SFRJ, Vojnoizdavački zavod Beograd

14. Skupina avtorjev (1992): Razpotja nacionalne varnosti: Teorija in praksa, Ljubljana, 1992

15. Skupina avtorjev (1994): Dan prej: ČZP Primorske novice d. o. o., Koper.

16. Skupina avtorjev (2002): Priprave na vojno 1991, Vojaška zgodovina št. 1/02, Letnik 3

17. Skupina avtorjev (2000): Vojaška geografija v Sloveniji, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Izdajatelj GŠ SV

18. Study on NATO Enlargement (1995). Brussels: NATO Office of Information and Press.

19. Švanjcer, Janez (1993): Obranili domovino: Viharnik, Ljubljana 1993

20. Tankosič,Stevo, Dušan Vukadinovič(1981): Rukovođenje i komandovanje u sistemu ONO, Vojnoizdavački zavod Beograd

21. Wiatr Jerzy (1987): Sociologija vojske: Vojnoizdavački center, Beograd 1987

22. Win. Darryl, Henderson (1985): Cohesion the Human Element in Combat, National Defense University Press Washington, DC

Predpisi in dokumenti

1. Command and Staff Decision Processes (1994): Student Text 101-5, U.S. Army Command and General Staff College Fort Leavenworth

2. Intelligence Preparation of the Battlefield (1994): FM 34 130, Department of the Army Washington

3. Pravila štabnega dela: Center vojaških šol: MORS, Ljubljana, 2000, str.9.

4. Priprave na vojno 1991 (2002): Vojaška zgodovina št. 1/02, Letnik 3

5. Prelomni čas 1990 (2000): Vojaška zgodovina št. 00/2, Delo tiskarna d. d. Ljubljana

6. Staff Organization and Operations (1997): FM 101-5, Headquaters, Department of the Army

7. Vojni leksikon, Vojnoizdavački zavod, Beograd, 1981

8. Zakon o obrambi in zaščiti: UL SR štev. 15/91, 06.04.1991, Ljubljana.

9. Zakon o obrambi, ULRS štev. 82/94, 30.12.1994, Ljubljana.

Članki v revijah

1. Andrew, T Horne (2001): Marine Corps Gazette, Quantico, feb. 2001, str. 45 - 46

2. Faris, John F (1982): Combat Effectiveness, Social Forces, sep 82

3. Kern,Jure (1995): Iz dnevnika slovenskega obveznika JLA, Mohorjev koledar 1995,

4. Marjanovič,Mladen (1991): Žrtve na ratnom zadatku, revija Narodna armija, Beograd, 10. 07. 1991, str. 22

5. Popov,Berislav (1996): Feljton z izpovedjo polk. Popova pod naslovom Započeo sam rat u Jugoslaviji, Časnik NIN št.2356, Beograd, str 51 - 58.

6. Skaggs, David Curtis (1997): Creating small unit cohesion, Armed Forces&Society, Summer 97

7. Skelton , Ike (1999): Military Retention Intangibles: Esprit, Morale and Cohesion, Military Review, Jul/Avgust 99

8. Wallenstei Peter, Axel Karin (1994): Conflict Resolution and the End of the Cold War 1989-93, Journal of Peace Research, Vol. 31, No.3

9. Zimmer Winfried (1994): Clausewitz and the human dimension of war, Military Review, mar 94

Viri, ki so na Območnem poveljstvu Ljutomer, v arhivih upravnih organov za obrambo G. Radgona, Ormož in Ljutomer in arhivu RS:

- Opisi spopadov, ki so jih pripravili poveljniki enot, ki so vodili spopade v Ormožu, Kačurah, G. Radgoni, Gibini, Banfiju, Bajzeku, Presiki, Pristavi, Ljutomeru in Radencih. Ti dokumenti so v arhivu 73.ObmŠTO in arhivu RS. Na razgovorih, kjer so se analizirali določeni dogodki in aktivnosti enot v vojni, so z avtorjem naloge sodelovali stotnik Slavko Modlic, stotnik Milan Nekrep, por. Ljubo Smodiš, stot. Bogdan Vrbnjak, stot. Žarko Rues, por. Vlado Kunčič, praporščak Milan Boljkovič, vod. Boris Pučko, stot. Branko Brus, stot. Milan Kuzmič, ppor. Tomaž Zlatnik, stot. Ivan Kuharič, por. Stanko Zamuda in ppor. Emil Škrinjar. Razen tega so bili izvedeni razgovori analize dogodkov v času vojne s skupino prostovoljcev iz G. Radgone in z vsemi tistimi delavci stalne sestave, ki so v času spopadov delali na 73. ObmŠTO.

- Pisni dokumenti (ukazi, navodila, zahtevki in druga bojna dokumentacija iz časa vojne), arhiv RS.

- Poročilo 73. Obm. ŠTO o uporabi PO orožja v času vojne, št. 2-804-03/ 248 z dne, 04.07.1991, arhiv RS.

- Poročilo o aktivnostih v obdobju agresije Sekretariata za obrambo občine Ormož, št. 851/38 z dne, 01. 08. 1991, arhiv UO za obrambo Ormož.

- Poročilo o aktivnostih v obdobju agresije IS SO Gornja Radgona, št. 801/23 z dne, 20. 03. 1992, arhiv UO za obrambo Gornja Radgona.

- Poročilo o aktivnostih v obdobju agresije Odseka za obrambo občine Ljutomer, št. 800 z dne, 05. 11. 1993, arhiv UO za obrambo Ljutomer.

- Redna dnevna poročila 73. ObmŠTO v času vojne, št. 804-03/52 62, arhiv 73. Obm ŠTO Ljutomer.

- Ustna pričevanja udeležencev spopadov, ki jih je organiziral avtor te naloge zaradi razjasnitve določenih nejasnih vprašanj. Zapiski iz teh pričevanj so pri avtorju naloge.

- Zaključki iz analize vojne na območju Prlekije na posvetu s poveljniki enot na območju 73. Obm. ŠTO, ki je bila 05.08.1991. Zapisnik v arhivu 73. poveljstva.

- Zaključki iz ponovne analize s poveljniki, ki je bila 27.08.1992. Zapisnik v arhivu 73. Obm. poveljstva.

- Zapiski dogajanj zabeležene v službenem zvezku, ki ga je v času vojne 1991 vodil poveljnik območja. Zvezek je pri avtorju naloge.

Slovenski vojak - pripadniki TO v vojni za Slovenijo, FDV IDV, Obramboslovni raziskovalni center, Ljubljana 1991.

Priloga A: Izpoved polk. Berislav Popov ťZačel sem vojnoŤ

Priloga B: Ukaz za izvidovanje pos. vodu Ljutomer, 26. 06. 1991

Priloga C: Zahteva 73. ObmŠTO podjetju GGE MS Revir za delavce in MTS, 27. 06. 1991

Priloga D: Ukaz enotam G. Radgone za izvršitev naloge po K-2, 27. 06. 1991

Priloga E: Redno dnevno poročilo pov. 73. ObmŠTO za 28. 06. 1991

Priloga F: Redno dnevno poročilo pov. 73. ObmŠTO za 29. 06. 1991

Priloga G: Redno dnevno poročilo pov. 73. ObmŠTO za 01. 07. 1991

Priloga H: Poročilo pov. 73. ObmŠTO o zbirnih centrih, 01. 07. 1991

Priloga I: Ukaz poveljniku ZC G. Ivanjci, 02. 07. 1991

Priloga J: Ukaz pov. 73. ObmŠTO IPM v Ormožu, 02. 07. 1991

Priloga K: Opis delovanja CO v času vojne v občini Ormož (1. Stran)

73. ObmŠTO Ljutomer

Leto 1991 bo zaradi junijsko-julijske vojne in osamosvojitve Slovenije za vedno zapisano v slovensko zgodovino. Predstavlja mejnik med dvema dobama in izkušnjo, ki bo za zmeraj vtisnjena v narodov zgodovinski spomin. Ta spomin pa ni pomemben samo za Slovenijo kot celoto, ampak tudi za dogajanja v njenih pokrajinah. Pomemben delež, predvsem na področju oboroženega boja, so dali vojaki Teritorialne obrambe na območju občin Gornja Radgona, Ormož in Ljutomer, ki je po vojaški odgovornosti spadalo pod poveljstvo 73. območnega štaba za Teritorialno obrambo Ljutomer. Pod poveljstvom tega štaba so potekali spopadi v Ormožu, Kačurah, Banfiju, Gibini, Presiki, Pristavi, Ljutomeru, Stari Novi vasi, Radencih, Gornji Radgoni. Ti spopadi so dokazali pripravljenost enot in vojakov TO na tem območju, da branijo svoje prepričanje tudi z orožjem

Izkušnje na tem območju so bile v marsičem specifične in ekstremne v slovenskem prostoru. Kljub temu da je nasprotnik razpolagal s tanki, moderno oborožitvijo in po ognjeni moči daleč presegal možnosti TO na tem območju, je enotam 73. Obm. ŠTO uspelo zaustaviti šest od sedmih oklepnih kolon, ki so prodirale preko tega območja, in blokirati oklepnomehanizirano enoto na mejnem prehodu Gornja Radgona. Posledice za prebivalstvo in naselja bi bile dosti hujše, če bi agresorske enote prodrle globlje v notranjost. Ta uspeh je bil odraz poguma pripadnikov TO in odraz neposrednega in dobrega sodelovanja s prebivalstvom, oblastnimi organi, policijo, podjetji in drugimi.

Viri Priloge

Viri

Viri

Priloge