Kako sem osamosvajal Slovenijo
- Zgodovinsko-esejistični zapis -
Uvod
Da Slovenija ne bo mogla vzdržati velikosrbskega nacionalizma,
ki se je sukal v glavah srbijanskim politikom in jugogeneralom
od Titove smrti dalje, krepitev represivnega aparata, ki je svoje
parforsno učenje preizkušal na Kosovu, je krog intelektualcev
okrog Nove revije pričel vse glasneje opozarjati na nevzdržne
razmere, ki so zavladale v takratni skupni državi. Vsi ostali
dogodki v poznejšem času so do potankosti opisani v uradni zgodovini
ali memoarih takratnih akterjev, ki vsak na svojem okopu branijo
svojo resnico.
Moj namen je dati na papir svoje subjektivno gledanje na dogajanje
v Ormožu, na odcepitev od balkanskega kotla, oziroma izstop iz
njega, ki se je že dodobra ogrel. Iz zasebnih zapiskov, časopisov
in spomina želim prikazati svoje gledanje na takratne dogodke,
ki so se širili z bliskovito naglico. Še preden pa ko vstopim
v čas neposredno pred agresijo Miloševićeve jugoarmade, bi rad
opisal zanimivo nacionalno sestavo Zveznega izvršnega sveta,
ki pa seveda ni popolna, vendar zanimiva. Ta garnitura nas je
vodila do razpada: zvezni premier je bil Hrvat Ante Marković,
ki je nonšalantno poslal tanke nad mojo domovino. Prav njemu
sem leto prej na pasji razstavi v Varaždinu prisrčno stisnil
roko in niti v snu nisem pomislil, da se rokujem s hudičem. Podpredsednik
je bil Slovenec Živko Pregelj, Hrvat Budimir Lončar je vodil
zunanje ministrstvo, Slovenec Zvone Dragan je bil njegov namestnik,
Ivo Vajgl iz Slovenije pa šef za informiranje v zunanjem ministrstvu.
Dagmar Šuster, Slovenec, je bil minister-predsednik zvezne trgovinske
zbornice, Darko Marin, urednik in komentator na TV Ljubljana,
je bil zvezni minister za informiranje, Jože Slokan, zvezni minister
za promet in zveze, Feri Horvat, Slovenec, minister za gospodarske
zveze s tujino, Mitja Gaspari, zvezni viceguverner NBJ, Hrvata
Zekan in Marendić sta visoko kotirala v finančnem ministrstvu,
zopet Hrvata Antun Šeda in Čedomir Pavlović sta bila ministra
v Markovićevi vladi, Petar Gračanin, Srb, je bil minister za
notranje zadeve, ki je dobil kar tri namestnike Slovence, med
njimi Ivana Eržena. General Veljko Kadijević, Hrvat-Srb, je bil
zvezni minister za obrambo, njegov namestnik je postal Slovenec-renegat
Stane Brovet. Konrad Kolšek, komandant 5. vojnega območja, ki
ga je po tretjem juliju 1991 zamenjal militantni srbijanski generalisimus
Blagoje Adžić, Hrvat Jurjević je bil komandant letalskih enot
SFRJ. Celo zadnji šef jugoslovanskih komunistov je bil Hrvat
Stipe Šuvar, njegov namestnik pa Slovenec Štefan Korošec. Lahko
rečem, da je represivni aparat vodila Srbija, saj je srbijanski
narod bolestno vezan na narodno folkloro, v katero spada na prvem
mestu orožje. Hrvati in Slovenci pa so vodili Jugoslavijo politično
in gospodarsko.
Takoj po Titovi smrti so se pričele zadeve zapletati. Predsedstvo
je sicer delovalo, vendar ni imelo nobenih vzvodov na področju
ekonomske politike. Inflacija je nevzdržno rasla. Jugoslavija
je pričela pokati po šivih. Septembra 1987, na osmi seji CK ZK
Srbije, je prevzel oblast Slobodan Milošević in s tem zapečati
usodo SFR Jugoslavije. Dogodki so se nato odvijali s filmsko
hitrostjo. Naslednje leto junija se je armadni vrh odločil pomesti
s svojimi nasprotniki. Naslovnica v Mladini z naslovom ˝Mamula
go home˝ je izbila sodu dno. Enaindvajsetega junija so aretirali
četverico. Slovenci so bili zrevoltirani in so močno protestirali.
Istočasno so ustanovili Bavčarjev odbor - nadstrankarski odbor.
Slovenci so se spopadli s Srbijanci preko rudarjev Albancev,
ki so štrajkali v rudniku Stari trg na Kosovu. Milošević je utrjeval
nacionalistično oblast z mitingaštvom. Zato je slovenska skupščina
konec septembra 1989 sprejela dopolnila k slovenski ustavi, ki
so jo morali sprejeti tudi oblastniki v Sloveniji - slovenska
partija. Kvas za zakonito in zakonsko osamosvajanje je bil postavljen.
Dva in pol meseca pozneje se je rodil Demos. Takrat stranke v
Sloveniji niso bile uzakonjene, pa so se vendarle nekatere zveze
povezale v to združenje, ki je pozneje preraslo v vodilno gonilno
silo slovenskega osamosvajanja. Konec decembra, na Janževo (27.
dec.) istega leta, je republiška skupščina sprejela večstrankarstvo,
kar pa ni bilo všeč republiškim (partijskim) vodilnim strukturam,
ki so pred tem poudarjali nestrankarski pluralizem. V januarju
1990 je v balkanskem loncu prekipelo. Štirinajsti partijski kongres,
ki je bil 22. januarja, je zapečatil usodo. Zveza komunistov
je razpadla in slovenski delegati so zapustili Beograd. Navsezadnje
jim ni kazalo drugega, le vprašanje časa in krvoločnosti Miloševića
je bilo, da jih pozapre in obtoži razdiranja Jugoslavije. Slovenci
so takšno gesto pozdravili in odobravali, kljub nekaterim delegatom,
ki so prizorišče kongresa zapuščali s težkim srcem in solznimi
očmi. Čez dva meseca je bilo zadnje zasedanje slovenske skupščine,
ki je bila v zadnjem času v nockdownu. Dan, po katerem je hrepenelo
mnogo Slovencev, prve, zares prave volitve osmega aprila 1990.
Zmagal je Demos, ki ga je vodil nekdanji disident in veliki Slovenec
dr. Jože Pučnik s programom o samostojnosti Slovenije. Trnova
pot do osamosvojitve je bila še daleč.
Ves čas tega nagajanja sta vladala v državi nelagodje in strah.
Svoje so dodajale tudi nekatere zahodne demokratične države,
ki so podpirale Slovenijo v njenih demokratičnih spremembah v
smislu zaščite človekovih pravic. Zadnja trdnjava komunizma,
Jugoslavija, je še vedno stala trdno, podprta z velikosrbskim
nacionalizmom, toda močno razrahljana. V vseh vzhodnih komunističnih
državah je sistem padel in se zrušil kot hiša iz kart. Sovjetska
zveza, Madžarska, Poljska, Čehoslovaška in Bolgarija so nekako
elegantno spremenile sistem vladanja, le Romunija je svojega
voditelja s soprogo zverinsko ugonobila vpričo televizijskih
kamer. Vzhodna Nemčija se je z evforičnim navdušenjem ob rušenju
Berlinskega zidu poslovila od več kot štiridesetletne (prusko-ruske)
strahovlade.
Vse je kazalo, da se tudi jugoslovanska kriza ne bo iztekla
mirno. Da je nekaj hudo narobe, je kazalo tudi v Ormožu. Posaditev
spominske lipe kot spomin na slovensko samostojnost 26. junija
ob 20. uri 30 minut v Ormožu ni potekala slavnostno na zelenici
za občinsko stavbo (bivšo ormoško osnovno šolo), temveč so jo
posadili na hitro, brez večjega pompa že dopoldan istega dne.
Na mejnih kontrolnih točkah je bilo ta dan mirno, le v popoldanskih
urah je bil nad Ormožem in Središčem nizek prelet jugoslovanskih
vojaških letal. V negotovem pričakovanju smo doma zvečer z znanci
nemo poslušali televizijski dnevnik, ki ni dajal upov za mirno
razreševanje problemov, brez vojaškega posega. Militantni srbijanski
generali in nekateri slovenski oprode-renegati so si na vso moč
prizadevali, da slovensko pomlad zasučejo nazaj v začetek zime.
Dialog med Štikavcem in generalom Adžićem nam sporoča, da s temi
ne bo lahko. Zanimiv je časopisni zapis tega dialoga, zato ga
tukaj v originalu objavljam. Štikavac: ˝Generale, bre, ne govorite
da predsednik Babić zajebava ovaj skup
˝ Adžić (vadeći pištolj):
˝Čelonjo jedan, majke ti ga spalim, nečeš ti meni da komanduješ,
ima da te upucam ko kera uz tarabu!˝ Iz objavljenega zapisa se
vidi, da so oblast prevzele hijene, ki bodo lomile kosti. Prav
sočen dialog v pravem srbijanskem žargonu.
Avtobusni promet je bil vpet v sistem obrambe
Nosilec javnega cestnega prevoza v občini Ormož, kakor tudi
v vsej severovzhodni Sloveniji, je bil v tistem času Certus iz
Maribora. Na tem področju sta delovali še dve prevozniški delovni
organizaciji, in sicer ptujsko Komunalno podjetje in bivši Certusov
TOZD iz Murske Sobote. Ti dve prevozniški firmi sta se povsem
enakovredno vključevali v javne prevozniške tokove, s tem da
je bila ptujska Komunala ljubljenček takratne ptujske občine.
Imela je dominantno vlogo na domačem terenu, kot da je Certus
drugorazredni subjekt, ne meneč se za dejstva, da je ta prevoznik
nastal iz bivšega Avtobusnega prometa Maribor, poslovalnice Ptuj,
in da so si v tej firmi ravno tako služili svoj vsakdanji kruh
prebivalci takratne velike ptujske občine. Z dvema medkrajevnima
linijama je bil prisoten tudi celjski prevoznik Izletnik in s
tremi linijami varaždinski ATP, prav tako pa tudi z dvema linijama
ljubljanski SAP. V tistem času je na področju Ormoža delovalo,
skupaj z šolskimi prevozi, med sto in sto dvajset linij, odvisno
od sezonskih razmer. Dnevna migracija je bila med tisoč in tri
tisoč potniki, ki so bili idealno povezani z vsemi krajevnimi
centri. Zelo dobra povezava je bila med dvema sosednjima središčema-Ptujem
in Ljutomerom.
Kolikor mi je znano, ni bila od občinskega obrambnega organa,
tik pred osamosvojitvijo, posebej razčlenjena vloga prevozniškega
podjetja. Dopuščam možnost, da so bili načrti pripravljeni, vendar
nisem vedel zanje. Obstajali so sicer prejšnji obrambni načrti
v primeru vojne, tako da je imel vsak voznik na področju Ormoža
posebej pripravljen opomnik, kako ravnati v takem primeru.
Na podlagi obrambnih načrtov, ki so jih izdelali za to usposobljeni
pooblaščenci v podjetju Certus, sem bil 1985. leta dodeljen na
mesto civilne dolžnosti na avtobusni postaji Ormož kot službujoči
prometnik in vodja postaje. Tako sem vse poprejšnje naloge izpolnjeval
v Ormožu samostojno, kot na primer organiziranje prevozov vojaških
obveznikov na bojno izpopolnjevanje, največ seveda na razne strelske
poligone ipd. Tudi vsi vozniki avtobusov so imeli kot vojni razpored
civilno dolžnost. Neposredno pred agresijo jugovojske nisem bil
opozorjen ali obveščen o morebitnih nalogah, ki so se pozneje
izkazale za potrebne, ne od občinskega organa za obrambo kot
tudi ne od podjetja. Pomembno se mi zdi takšno stanje zapisati,
ker je poznejša situacija narekovala hitre odločitve in ukaze,
ljudje pa so bili v dani situaciji močno zmedeni in prestrašeni.
Pri tem je prihajalo tudi do nepotrebnih trenj med vozniki in
menoj. Tudi sicer sem bil od podjetja prepuščen sam sebi in svoji
iznajdljivosti.
Dan, prežet z grozo
Soparen in vroč sedemindvajseti junij. Mediji so sproti poročali
o situaciji v Sloveniji. Zgodaj zjutraj ob 2. uri 45 minut se
je pričel napad na Slovenijo. Tanki iz varaždinske vojašnice
so hrumeli proti Ormožu. Toda na levi strani dravskga mostu jih
je čakalo presenečenje. Barikada, ki so jo postavili branilci,
je bila nepremagljiva. Poljski vlačilec, poln surovih živalskih
kož, kamion, naložen z opeko, gradbeni stroji in še ne vem kaj,
so ustavili kolono. Po pripovedovanju nekaterih, ki so tam prodajali
zijala, je prišlo do verbalnega nasilja med zapletenimi predpostavljenimi
na eni in drugi strani. Ker ni nič pomagalo, so agresorji med
deseto in enajsto uro v četrtek 27. junija pričeli s silovitim
ognjem iz tankovskih topov. S specialnimi oklepniki so napadali
trdno postavljeno barikado. Pri tem so poškodovali tudi grajski
stolp in Grivčevo gostilno. Med tem se je vsake toliko časa oglasila
sirena, ki je opozarjala na nevarnost. Ta sirena nas je še pozneje
do konca poskusa agresije močno strahovala. Pravo obsedno stanje.
Nekaj pred deveto uro dobim po telefonu ukaz, da naj takoj pošljem
k železniškemu prehodu pri vinski kleti razpoložljive avtobuse
v barikado. Ukaz mi je izdal Danilo Hergula. Odgovoril sem mu,
da imam trenutno na voljo dve vozili, da pa bom takoj odposlal
vsako, kakor mi bodo prihajal s proge. Ko so vozila pričela prihajati
na perone, sem jih takoj odposlal proti železniški postaji. Ustavila
so se pred železniškim prehodom, saj je bila tudi na železniških
tirih postavljena barikada iz železniške kompozicije. Prvo je
zapeljalo vozilo z voznikom Ivanom Štamparjem s Koga, kmalu za
njim pa vozilo z Lajošem Fridmanom. Naslednji avtobus celjskega
prevoznika sploh ni pripeljal na postajo ali pa sem ga spregledal
v veliki ihti in med telefonskim klicanjem, tako da je nekaj
pred deseto pripeljalo prvo na peron vozilo ptujske Komunale.
Takoj sem ga odposlal, kot je bilo ukazano, na barikado. Prestrašenemu
vozniku je zatrepetala spodnja ustnica, pohodil je plin ter močno
speljal s perona. Toda, glej ga, zlomka! Namesto da bi zapeljal
proti barikadi, je z vso silo zavil desno proti trgu in se sam,
brez potnikov, odpeljal na Ptuj. Tudi takšne junake smo imeli.
Ker je bila barikada na mostu trdna, pred železniški prehod nisem
več pošiljal vozil.
Nekaj po dvanajsti je prišel ukaz: prestavitev barikade na križišče
pred nekdanjo Rojsovo vilo in Timo. Odhitel sem skupaj z voznikoma
po avtobusa. Voznika sta kar vzvratno odpeljala vozili na mesto
nove barikade, ki je bila oddaljena približno 300 metrov višje.
Naprej tudi nista mogla, ker je bila pred vinsko kletjo, gostilno
Grivec in železniško postajo nevarnost poškodb s strelnim orožjem,
saj je agresor uporabil vso razpoložljivo tehniko. Opazil sem,
da je bila poškodovana Grivčeva gostilna in tudi nekaj miličnikov
je bilo v zaklonu pred starimi divjimi kostanji v drevoredu.
Spregovoril sem s znancem, miličnikom Franjem Bečanom, ki mi
je na hitro dejal, da druga oklepna kolona prihaja iz središke
smeri, zato je bilo treba to rezervno barikado prestaviti v mesto.
Strategija je bila odlična, kot se je izkazalo pozneje. Po prihodu
na postajo me je vznemiril večji umik teritorialcev, ki so brezglavo
bežali od gradu sem, skozi perone proti gasilskemu domu. Vodil
jih je znani teritorialec-častnik Saško Štampar. Ko so izginili
za Zarjino steklarsko delavnico, se me je polotil strah. Pravi
strah. Zalotil sem se v mislih, kako ubiti človeka, kako nas
bodo lovili in ubijali. Napovedan je bil tudi zračni desant.
Nekje za pokopališčem so ga pričakovali. Na srečo je bila zgolj
sovražna propaganda. Naj sedaj vpokličejo še lovce, saj je po
pripovedovanju nekaterih ˝poznavalcev uličnih˝ razmer primanjkovalo
orožja. Lovsko orožje je strašno. Delno oplaščene krogle za risano
orožje so kot nekdaj dum-dumke, ki so jih z raznimi konvencijami
že zdavnaj prepovedali. Tudi preciznost takšnih pušk je znana.
Vsebujejo močne daljnoglede, s katerimi se v sili brez vsakega
problema strelja na dvesto in več metrov. Nič manj strašne so
puške šibrovke, ki na bližnje cilje naredijo prave pokole. Od
gradu proti meni sta prihajali dve osebi. Takoj sem ju spoznal.
Martin Čurin s Koga in Branko Dogša iz Grab pri Središču. Ormoški
borci so imeli ta dan v svojih prostorih v gradu sestanek.
˝Na, poglej naše soldate, to so ti ga soldati˝, in mi pomolita
pod nos odvrženi pas z naboji za vojaško puško.
Malo smo pokramljali, nakar sta ˝trofejo˝ odnesla na Postajo
milice.
Zdaj, pa gre zares
Mesto se je trumoma praznilo, še posebej sedaj, ko je prišla
vest, da se oklepniki približujejo Ormožu. Prebivalstvo je brezglavo
bežalo v vinogradniške, severne in zahodne predele občine, se
nastanilo pri prijateljih in znancih, če niso imeli svojega vikenda.
Ker je bil delovni dan, je bila večina ljudi v službi, otroci
v šoli in vrtcih. Zasuk razmer je s tem povečal strahove in paniko.
Moj otrok je bil zadnji odpeljan iz vrtca. Pazila ga je prestrašena
varuška in sama ni vedela, kako in kaj.
Ob približevanju Ormožu so tanki pred seboj razbijali barikado,
ki je bila postavljena na pravi meji pri Trnovcih na potoku Zelena.
Ta barikada je bila varovana, vendar v nasprotju z vsemi vojaškimi
pravili. Profesionalni vojaki jugovojske so se nad mladimi in
neizkušenimi branilci skoraj fizično znesli. Nekateri branilci
so še pozneje imeli zdravstvene težave. Nato so zaobšli barikado
na železniški progi v Središču, s tanki prevozili železniške
tire in se izognili mejne kontrolne točke, ki so jo imeli v rokah
pripadniki ormoške milice. Pot so nadaljevali proti Ormožu, za
seboj pa uničevali postavljene barikade. Prva barikada med Središčem
in Ormožem je bila pod Humom v Kravjeku, druga ovira je bila
v Pušencih na železniškem prehodu. Tukaj je bil postavljen tovorni
vagon, ki so ga s specialnim oklepnikom kar spodnesli s proge
v jarek. Zadnja ovira je bila na Pušenskem potoku. Postavljena
je bila iz gradbenega stroja in nekaj novih kombinatovih traktorjev
znamke Zetor cristal. To uničenje barikade sem opazoval skoraj
iz neposredne bližine. Ko so že skoraj opravili to hudičevo delo,
sva s sodelavcem Fridmanom takoj zbežala v avto in se še pravočasno
umaknila v mesto. Kmalu za tem so prirogovilili v Ormož. Ura
je kazala nekaj okoli druge ure popoldan. Tukaj jih je pričakala
razjarjena množica prebivalcev in vpila na njih. Pred zgradbo
nekdanje knjižnice na Ljutomerski cesti pa je čakal v zasedi
z molotovkami Stanko Senica iz Senešcev. Ker je bil preveč ˝korajžen˝,
so ga, po pripovedovanju navzočih, pozneje miličniki odstranili.
Vprašanje je bilo, kako bi se stvari iztekle, če bi izpolnil
svoj načrt. Tudi uporaba alkohola se je povečala med ljudmi,
saj so tako blažili strah in nelagodje. Kolona sedmih ali osmih
oklepnikov se je ustavila pred dobro postavljeno barikado pred
Timo. Pri tem so uničili gradbeno ograjo bencinske črpalke, ki
so jo ravno v tem času renovirali. Specialni oklepnik se je zakadil
v postavljeno barikado, ki sta jo sestavljala dva avtobusa in
komunalna kamiona, naložena z gramozom. Barikada je bila tudi
minirana. S potiskom barikade si je oklepnik še bolj otežil delo,
saj so se vozila močno zagozdila in s tem je utrdba postala neprehodna.
Ko so uvideli, da je stanje brezupno, je tank s svojim topom
streljal v zadek kamiona. Uničil je zadnjo stranico kesona na
kamionu. Vrglo jo je čez vso barikado pred avtobusa. Večje škode
ta barikada ni utrpela, razen nekaj praznih pnevmatik na vozilih,
ki so jih uničile postavljene mine, ko jih je tank potiskal nanje.
Sočasno je prišlo tudi do streljanja s pehotnim orožjem. Pri
tem sta bili dve civilni osebi poškodovani in en pripadnik agresorske
vojske. Takoj so jim nudili pomoč v Zdravstvenem domu Ormož.
Ljudje so se razbežali. Drugih poškodb ni bilo,
razen uničenih šip na okoliških zgradbah in prestreljene fasade
hiš. Ob tem
dogodku je neki član množice, v kateri so razjarjeno kričali
na vojake, izmaknil iz tanka vojaški dnevnik, ki ga je pozneje
predal na Postajo milice. Menda je to bil Hinko Irgolič iz Sodincev.
Krogle so frčale na vse strani, zato sem se umaknil v kletne
prostore postaje. In dobro sem naredil! Ob koncu nevarnosti sem
pri vhodnih vratih pisarne našel zagozdeno med beton in asfalt
izstreljeno kroglo iz vojaške puške. To kroglo še danes hranim
nekje med svojimi lovskimi rekviziti. Postajalo je vroče kljub
pozni popoldanski uri, zato sva se s sodelavcem Fridmanom umaknila
na Hardek. Zanimalo naju je tudi kako je z desantnim napadom.
Ob še močnejšem streljanju naju je povabil k sebi žal že pokojni
Hanza Zadravec. Ponudil nama je zaklon in okrepčilo, ki sva ga
z veseljem sprejela. Med pogovorom smukne za nama človek v uniformi.
Zdrzneva se, nakar nama gostitelj pove, da je v TO vpoklican
domači sin. Ni nam bilo lahko, še posebej njegovi mami, ki je
znala brzdati čustva.
Pred barikado se je situacija zaostrovala. Na vso silo so jo
hoteli prebiti. Ko so ugotovili, da je barikada nepremagljiva,
so na ulici pred črpalko in avtobusno postajo pričeli obračati
vozila in pri tem močno poškodovali cestišče in robnike na peronih
avtobusne postaje. Z gnevom so pred večer odpeljali proti Ljutomeru
in nekje v Žerovincih prenočili. V Ormož tanki niso nikoli več
prišli. V mestu je zavladal relativen mir, skaljen s kakšnimi
občasnimi streli in z zavijanjem siren.
Cestni promet je zamrl. V glavnem so bila na cesti
vozila milice in še ta so bila s civilnimi tablicami. Avtobusna
postaja je
bila prazna, saj so vozniki svoja vozila pustili v svojih remizi
na Ptuju ali pa so parkirali kar doma na skrivnih mestih. V Ormožu
je primanjkovalo avtomobilskega goriva. Edina črpalka je bila
v renoviranju, preko mosta pa nisi mogel na hrvaško stran, kjer
smo predčasno polnili rezervarje. Tudi v Ljutomer nisi mogel
po glavni in stranskih cestah. Prebivalci so se znašli, kakor
je kdo vedel. Najbolje so jo odnesli lastniki dizelskih vozil.
Ti so dobili gorivo od znancev ali prijateljev, ki so imeli traktorje,
pa tudi na kurilno olje se je dalo dobro voziti. Bencinci pa
smo v sili vlili v rezervoar tudi mešanico, ki je bila pripravljena
za motorne kosilnice in škropilnice. Cesta proti Ivanjkovcem
je bila prazna. Zanimivo je bilo opazovati srnjad, ki se je v
teh desetih dneh pojavljala in se brez strahu pasla tudi čez
dan ob cesti.
Jugoslavija je umrla
Vzhodni del občine je bil zaradi barikad odrezan od središča
občine. Barikade so ostale vse do konca ˝operetne˝ vojne, kot
so jo omalovažujoče imenovali nasprotniki slovenske osamosvojitve.
Agresor se je sedaj osredotočil na preboje proti G. Radgoni po
naših vzhodnih vinorodnih krajih Vitan, Kog, Gomilo in Presiko.
V Središče pa je istega dne pozno zvečer prišla nova kolona z
oklepniki in drugimi vozili. Čez noč na 28. junij se je utrdila
na mejni kontrolni točki v Središču, še prej pa je fizično uničila
to točko. Od tukaj je odhajala na svoje bojne pohode proti Ljutomeru
in strahovala prebivalce Središča in vinorodnih krajev. Zanimiva
je mentaliteta naših bivših ˝bratov˝. Po odhodu vojaštva iz središke
kontrolne točke sem si kmalu nato to mesto ogledal. Imel sem
kaj videti. Uničeni zabojniki, v katerih je bila voda in sanitarije
in druga infrastruktura, okoli pa kot v svinjaku. Dobro si moral
paziti, da nisi stopil v človeški iztrebek. Vsepovsod okoli je
ležalo raznih cunj, nogavic, spodnjih hlač in druge navlake.
Zakaj so si uničili dobrine, ki bi jih v naslednjih dneh krvavo
potrebovali, mi še danes ni jasno.
Prebivalstvo je bilo prestrašeno, nekateri bojno nasršeni in
apatični. Med njimi so bili tudi Judeži, posebno v Središču,
ki so hodili agresorje bodrit in jim nosit hrano in pijačo, tudi
s pretvezo pomoči Rdečega križa, in kazat poti, po katerih so
se nato zaganjali proti cilju. Tudi sicer je bil del prebivalstva
na strani agresorjev, česar pa jim ne gre zameriti, saj so z
vsem srcem dolgo živeli v sistemu, ki je temeljil na bratstvu
in enotnosti in opranih možganih, drugi spet iz strahu, da se
ne bi maščevali nad prebivalstvom. Kljub vsemu senca nad temi
ljudmi leži še danes.
V nedeljo, sedmega julija, ob koncu sovražnosti se je vreme
dobro skujalo. Deževalo je dan in noč. Zjutraj je ponehalo, zato
je bilo jutro še vedno oblačno in hladno. Življenje se je postopoma
vračalo v stare kolesnice. Dopoldan so končno prišli v ˝oblegano˝
mesto moji predpostavljeni. Po ogledu barikade pred Timo in na
mostu smo se usedli v hotelu. Dogovorili smo se za postopek ocenitve
škode na našem objektu, poškodovana avtobusa pa je servisna služba
odpeljala v ptujsko delavnico. Nepremagljiva jugoslovanska ljudska
armada se je vrnila v vojašnice, iz katerih je prišla. Vendar
tudi tam ni dolgo vzdržala. Zle slutnje so opravičevale moje
misli. Iz sosednjega Varaždina so prihajale črne novice in vedno
več močnih detonacij je bilo slišati. Posebno v Središču je bilo
razločno slišati večdnevno streljanje in močne detonacije, ki
so pretresale to lepo baročno mesto. Jugoslavija je za večno
umrla!
Nastopila je težko pričakovana demokracija. Tako lačni smo je
bili, vendar smo se je prehitro najedli. Bivši zagovorniki in
branilci sistema, delavstva in njegovih pravic so čez noč postali
uspešni menedžerji in podjetniki. V kratkem času so si nagrabili
bajna premoženja. Postali so lastniki tistega, kar smo ustvarili
delavci s svojim odrekanjem v prid gradnje socializma, nas pa
so spodili na cesto. Moja firma je integrirala zavoženega ljubljenčka
bivših ptujskih politikov, vse skupaj pa so nato prodali tujcu.
Tujci so pokupili tisto, kar jim je bilo zanimivo za nadvlado
v panogi, investirali pa le toliko, da so ljudem zamazali oči.
Namesto da bi privabili sveži kapital, ki bi gradil in vzpodbujal
konkurenco ter s tem odpirali nova delovna mesta, so rajši slovenska
podjetja prodali (izročili) tujcem, ki sedaj z monopolnim obnašanjem
izsiljujejo in ustrahujejo delavce. Sveži primer takšnega barbarstva
je naš Plastdispenzer. Lahko pričakujemo, da bo v Ormožu takšnih
primerov še več. Bili smo verniki socializma, v partiji pa le
toliko, da smo plačevali mastno članarino in ji hodili v žerjavico
po kostanj. Včasih za hrbtom slišim, glej, ta je bil ˝rdeči˝.
Držali smo jim ˝štange˝, da so se lažje skrivali za samoupravljanjem.
Grdo so nas naplahtali. Dobili smo nekakšne certifikate, ki smo
jih za bagatelno vsoto ˝prodali˝ novim lastnikom, samo zato,
da bi si obdržali delovno mesto. Delavstvo vodijo sindikalni
liderji iz bivšega sistema, ki nikoli niso, in nikoli ne bodo,
delili usode delavcev. Mit o lepi samostojni in bogati Sloveniji
se je razblinil kot milni mehurček. Govorili so nam, da bomo
druga Švica, vendar je od Švice ostalo samo ˝švicanje˝.
Navsezadnje pa imamo res demokracijo, kjer lahko poveš in izraziš
svojo voljo in misel. Ali jo upamo? Demokracije pa bomo imeli
le toliko, koliko si je bomo sami priborili in vzeli. Občutek
imam, da še zmeraj visi nad nami meč strahu v to človekovo svobodoljubnost.
Zato sem zapisal vse, brez dlake na jeziku, ker verujem v demokracijo.
Tako kot je v njo veroval ded moje žene, ki se je kmalu po drugi
vojni ˝pošalil˝ z inicialkami znanega partijskega pozdrava: Smrt
Fašizmu Svoboda Narodu. ˝Spet Farbajo Slovenski Narod˝, je dejal
pri obvezni oddaji in njegove demokracije je bilo za nekaj časa
konec. Močno upam, da z mojo ne bo tako. Nasvidenje v naslednji
vojni!
Franc KRNJAK