Vod TO Ormož pri varovanju barikade pod Humom
Nekaj spominov in razmišljanj poveljnika voda TO Ormož na dan
pred spopadom, udejstvovanje pri varovanju in dogodki po razbitju
barikade jugovojske. Poveljnik Štefančič je s prispevkom nastopal
na okrogli mizi ZRVS 1992. leta.
26. junija zjutraj, vojna bo. Zadnjič sem bil na
vajah pred sedmimi leti v Mariboru, takrat sem končal kariero
v JLA, kjer
sem bil komandir voda protioklepnih topov 100mm T-12. Po usposobljenosti
sem bil komandir voda protioklepnih topov. Ljudi v Teritorialni
obrambi nisem poznal in nisem veliko vedel o pehotnih nalogah.
Moja enota je bila skupaj z vodom PDD v gasilskem domu na Hardeku.
Zares gre, sem sklepal po velikem kupu municije in orožja, ki
smo ga imeli. Na položaje smo šli v Kravjak pod Humom, to je
na območju druge barikade med Središčem in Ormožem. V barikadi
sta bila dva tovornjaka: Ogradov prikoličar TAM, naložen z gramozom,
in tatra. Počutili smo se sami, zapuščeni, saj smo bili praktično
brez zvez z ostalimi enotami Teritorialne obrambe. Od nadrejenega
poveljstva je prišel ukaz, da moramo zapreti cesto, kar smo tudi
storili, vendar je bilo nerodno, da so istočasno zaprli cesto
tudi v Ormožu in s tem prekinili promet. Tako nismo postavili
kakšne večje barikade. Kar čakal sem še na kakšen kamion, ki
bi ga lahko postavili v barikado. Barikade, v kateri sta bila
le dva tovornjaka, nismo minirali. Na položaju je bilo 24 pripadnikov
voda TO Ormož, oboroženi smo bili s pehotnim orožjem, edina protioklepna
sredstva, ki smo jih imeli na voljo, sta bili dve polavtomatski
puški s tromblonom. Jaz sem kolikor toliko poznal tanke, saj
sem se v JLA uposobil za boj proti njim s topom T-12, to je velik
top, ki je bil kos tankom, polavtomatska puška pa
, zato si brez
protioklepnih sredstev na tanke nisem upal iti. Na naše položaje
so drveli 4 tanki. Pomislil sem, drugo je, če imaš protitankovske
mine, ki jih postaviš, in se umakneš. Jaz pa sem imel 24 mož
in dva tromblona, s tem si enostavno nisem upal na tanke. Saj
smo vedeli, če so zrušili barikado v Središču, potem nasprotnik
misli čisto resno, mi pa
nismo bili opremljeni niti za demonstriracijo
sile, kaj šele
Tudi na pogajanja z nasprotnikom nisem hotel
iti. Bil sem v dvomih, ali tiste tri oficirje, ki so bili na
tankih, postreliti... Imel sem dva puškomitraljeza, kaj pa potem,
kako bo delovala posadka v oklepu
Zaseda je bila po pehotnih
pravilih korektno postavljena, toda na naše položaje so drveli
tanki. Tu ukaza za streljanje nismo imeli, nasprotno, še od zjutraj
smo imeli ukaz štaba iz Ljutomera: ˝Če ne streljajo, ne streljati.˝
Razmišljal sem, če so ti trije oficirji pustili, da se umaknejo
pripadniki voda TO Središče, kako bodo ravnali ob naši barikadi.
No,
po prvih šokih, to so bili šoki, sem razmišljal, kaj je zmaga.
Zame je bila zmaga, da nismo imeli izgub, da ni bilo panike,
da smo ostali v skupini.
Čeprav je bila volja za boj, bili smo izenačeni po številu mož,
njih je bilo toliko kot nas. Le da so bili oni v oklepu, mi pa
v gozdu. Potem sem ukazal umik, saj v tem spopadu nismo imeli
možnosti. Ne bi rekel, če bi nasprotnik nastopal s pehoto, ne,
boj proti oklepni enoti v teh ozkih dolinah, to bi bilo zelo
neumno.
Po umiku s Kravjeka smo šli na rob terase (na njive ob skladišču
Zarje do potoka) v Pušencih, kjer smo bili zadolženi za intervencijo
proti napovedanemu helikopterskemu desantu na Ormož.
Kasneje, ko sem poslal izvidnico, kjer smo se pri
TSO srečali z vodom PDD komandirja Ivana Kuhariča, smo ponovno
vzpostavili
stik s poveljstvom v Ljutomeru.
Napaka je bila, da smo bili poslani
proti oklepni enoti brez protioklepnih sredstev, glede na nasprotnikova
sredstva smo zelo
slabo postavili barikado, bila je premalo čvrsta. Kasneje smo
postavili še eno, tokrat iz hlodov. To je bila dobra barikada,
vendar je nismo mogli braniti, dokler nismo dobili dovolj učinkovitega
protioklepnega orožja. Če bi se odločil za obrambo barikade
brez učinkovitih protioklepnih sredstev, bi po nepotrebnem izpostavljal
svoje ljudi. Kasneje, ko smo dobili protioklepno orožje ročne
raketomete ZOLJA, se je začela bojna sreča obračati nam v korist.
Povzetek
Kot strokovnjak za protioklepno topniško bojevanje, ki sem ga
opravil na služenju vojnega roka, sem dobil v civilstvu - v TO
v Ormožu - nalogo poveljnika pehotnega voda, s katerim sem pozneje
varoval barikado pod Humom - v Kravjeku. Enoto sem zelo slabo
poznal in tudi oborožitev ni ustrezala zadanim nalogam, saj smo
bili oboroženi samo z lahkim pehotnim orožjem. Po preboju agresorja
smo se umaknili na novo lokacijo bliže mestu, da smo bili dosegljivi
v primeru napovedanega desanta na Ormož. Kmalu zatem sem vzpostavil
zvezo s PDD in poveljstvom v Ljutomeru. pozneje smo dobili protioklepno
oborožitev, morala pripadnikom TO se je s tem občutno dvignila
in tudi vojna sreča se je obrnila.
Vinko Štefančič ml.