zveza veteranov vojne za slovenijo

Ponedeljek, 24. junij 1991
Že v zgodnjih dopoldanskih urah sem telefoniral na OŠTO v Ljutomer in spraševal, kaj še čakamo, zakaj ne gremo "ven". Govoril sem z načelnikom Rauterjem, ki mi je dejal, da naj še čakamo. Napetost v ozračju je naraščala. Dogajanja sem spremljal na TV in videl, kako je v Mariboru tank JLA povozil civilista. V dopoldanskem času me je poklicalo že več sovojakov iz PDV in spraševalo, zakaj še ne gremo in aktiviramo lastne vpoklicne mreže. Večkrat sem klical na Štab, da bi dobil kakršnokoli informacijo. Zvečer, nekaj pred 22. Uro, mi je načelnik Rauter ukazal, naj se takoj oglasim pri njem. Hitro sem si oblekel vojaško uniformo in se odpeljal v Ljutomer. Razložil mi je trenutno stanje ter mi dal navodila. Preoblečem naj se v civilno obleko in se odpeljem proti Ormožu, od koder bi se naj proti Ljutomeru približevala kolona vojaških vozil. Odhitel sem do brata Bojana in mu obrazložil situacijo o prihajajoči koloni. Zmenila sva se, da se mi bo priključil, ko bo kolona prispela v Ljutomer. Nato sem se s svojim osebnim avtomobilom odpeljal v Ormož. Kolono vojaških vozil sem srečal skoraj v centru mesta in premikala se je v smeri proti Ljutomeru. Nisem vedel, iz katere smeri je kolona prispela v Ormož - iz Maribora ali iz Hrvaške. V koloni je bilo 8 vozil - kamioni in kompanjole. Začel sem jim slediti brez luči. Vozili so počasi, približno 50 - 60 km na uro. Tako jim ni bilo težko slediti z varne razdalje, pa tudi prometa ta večer ni bilo. Približno ob 23.00 uri smo se pripeljali v Ljutomer. Dve vozili sta zavili proti gasilskemu domu in železniški postaji, tam obrnili in se ponovno priključili koloni ter skupaj nadaljevali pot proti Križevcem. Spotoma sem razmišljal, zakaj sta ti dve vozili zavili proti gasilskemu domu. Ali so vedeli, da smo bili tam nastanjeni ali pa so le hoteli prestrašiti Ljutomerčane. Od Ljutomera naprej je za menoj koloni sledil tudi brat Bojan, vendar se je do Križevec že izgubil. Sam sem na križišču v Križevcih, na parkirnem prostoru pred trgovino Market, opazil naznanca v osebnem vozilu, ki je vse skupaj gledal. Žal ga nisem prepoznal. Koloni sem sledil naprej v smeri proti Veržeju in nato preko mosta na reki Muri proti Dokležovju. Ustavil sem se v gostilni "Plavi salon" in lastnico poprosil za telefon, da bi se javil načelniku Rauterju. Sprva mi telefona sploh niso hoteli dati, šele potem, ko sem v paniki razložil situacijo in je v gostilni nastal pravi preplah, sem telefon le dobil. Mislim da prestrašeni gostje sploh niso utegnili poravnati svojih računov, tako hitro so zapustili gostilniške prostore. Kolono sem ponovno dohitel in ji sledil do Murske Sobote. Približno 80 metrov naprej od bencinskega servisa Petrol, ki stoji nasproti trgovine Lesnina, se je kolona vozil ustavila in razdelila na dva dela. En del je parkiral v Gregorčičevi ulici v smeri proti centru mesta, drugi del pa na Cankarjevi. Pohitel sem do delavca Petrola, da bi smel telefonirati na Štab. V tem trenutku se je na črpalko pripeljal s službenim vozilom za zveze g. Jože Palfi; seznanil sem ga s situacijo in mu pokazal kolono JLA. Nikakor ni mogel verjeti, da je to res. Začela sva se prerekati za telefon. Nisem mu dovolil, da bi poročal pred mano. Poklical sem načelnika Rauterja in ga seznanil z nastalo situacijo. Ukazal mi je, da naj še naprej ostanem v Murski Soboti in opazujem kolono vozil, predvsem, v katero smer se bo obrnila. Med tem časom je g. Palfi natočil gorivo in prišel do telefona. Sam sem se odpeljal za kolono, ki se je obrnila proti centru mesta, drugi del kolone pa je center mesta obšel z druge strani. Peljal sem se po Kardoševi ulici, ki ločuje park in občino ter Ekonomsko šolo. Tako sem prehitel kolono, ki se je peljala po glavni t.j. Titovi cesti in zatem zavila po Grajski ulici v smeri proti vojašnici. Pred podjetjem Komunala na Kopališki ulici sem zavil na parkirišče, vzel avtomatsko puško in stekel proti vratarnici, kjer me je na vhodu pričakal prestrašen in onemel vratar. Potisnil sem ga v vratarnico in ga poprosil za telefon. V tem trenutku so na parkirišče zapeljala prva vojaška vozila iz kolone in se ustavila. Vratarja sem spodil ven in mu ukazal, naj odgovarja na njihova vprašanja, če ga bodo karkoli spraševali, vendar naj ne omenja, da sem v vratarnici. Vprašali so ga, kje je vojašnica in se smejali. Odgovoril jim je, da je vojašnica oddaljena približno 60 do 70 metrov. Šele takrat sem opazil, da so v nekaterih kamionih tudi vojaki. Bil sem prestrašen in v dvomih, kaj naj storim. V tem trenutku so se kamioni obrnili in odpeljali proti centru mesta. Takoj sem poročal načelniku Rauterju na Štab. Medtem so se iz vojašnice pripeljale tri kompanjole, ki so se ravno tako usmerile proti centru mesta. Ko sem se še enkrat oglasil Štabu, mi je načelnik ukazal, naj se vrnem v Ljutomer. Med vožnjo proti Ljutomeru sem na poti proti Lipovcem opazil kompanjolo, parkirano pod velikim drevesom. Ker sem pomislil, da mi nekdo sledi, sem pri prvih hišah ustavil in izskočil iz vozila ter čakal. Padel sem v nekakšen jarek z vodo, ter tako čakal v zasedi približno 20 minut. Zaradi dežja sem bil hitro premočen do kože. Bilo je močno neurje, lilo je kot iz škafa, veter je nosil polomljeno vejevje, bliskalo se je in grmelo kot za stavo. Še enkrat sem preveril prehod na glavno cesto, saj se je v trenutku, ko se je zabliskalo, videlo kot podnevi. Ker nisem opazil nič nenavadnega, sem se odločil za nadaljevanje poti proti Ljutomeru. Ko sem prispel v Štab, sem načelniku Rauterju poročal o dogajanjih, nakar me je poslal k enoti, ki je bila nastanjena v Gradisovih barakah na robu Ljutomera. Zbrali so se že vsi ostali pripadniki PDV, tudi moja brata. Po kratki razpravi o dogajanjih sem si uredil ležišče v svojem osebnem avtomobilu, ki sem ga uporabljal za opravljanje obveščevalnih nalog. Ostali soborci so prenočevali kar na asfaltiranem parkirnem prostoru pred barakami, saj so bile le-te vlažne, zatohle, zanemarjene, nehigienske in neprimerne za bivanje. Če je kateremu od soborcev sploh uspelo zatisniti oko, je ležal oziroma sedel kar na golih tleh, brez kakršnega pokrivala. Zaradi stalne telefonske zveze s štabom smo določili dežurnega, ki je neprekinjeno dežural pri telefonu. Protidiverzantski vod je prejel tudi dodatno strelivo. Poveljnik Kunčič je prevzel 2520 nabojev 7,62, 8 kumulativnih min za RM1, 24 trenutnih kumulativnih min in 35 ročnih bomb M 57. Zavedali smo se, da gre zares. Med nami je bilo čutiti napetost zaradi hitrega preskoka v vojne razmere. Med soborci je prevladovalo zatišje. Verjetno je vsakemu posamezniku rojilo po glavi - vojna. Kaj je to? Ali bomo res doživeli vojno? Ali bo to prava vojna? Tudi sam si nisem znal razložiti kako to, da nas napada JLA. Od nje je to zahtevala velikosrbska politika.

Z Marjanom sva se vrnila na Razkrižje, kjer me je že čakalo sporočilo, da se moram javiti načelniku Rauterju.Takoj sem pomislil, da bom spet moral v varnostno-obveščevalno akcijo, zato sem se preoblekel v civilno obleko. Z bratom Bojanom sva se odpeljala v štab, tam pa sem dobil ukaz, naj se odpeljeva na Hrvaško proti Varaždinu. Ugotoviti sva morala, s kakšno vojaško močjo prihaja JLA - tokrat že kot agresor proti Sloveniji. Načelnik mi je dal potrdilo za prehode skozi zasede, ki so bile postavljene na tej poti ter da opravljava nalogo za štab TO Ljutomer.Po približno polurni vožnji sva se pripeljala v Ormož. Opazil sem, da je civilno prebivalstvo vznemirjeno, saj so brezglavo tekali sem in tja. Pri približevanju proti železniškemu prehodu naju je ustavil komandir PM Ormož g. Jure Ferme ter nama povedal, da naprej ne moreva, ker so na mostu čez reko Dravo tanki JLA. Nisem ga poslušal, zato sem zapeljal čez železniško progo, kjer sem srečal Zvonka Osterca, ki je krilil z rokami in vpil: "Kam rineš, ne vidiš, da so tu!" Z Zvonkom sva bila sovaščana in sva se dobro poznala. Izstopil sem iz avtomobila in mu dejal, da panika nikjer ni dobra. Povedal sem mu, zakaj sem prišel. Nato sem pogledal proti mostu in dojel, da je situacija dokaj resna. Na levem bregu reke Drave so se razvrščali "Zvonkovi" teritorialci. Nekje na polovici mostu je bila postavljena močna barikada iz kamionov, na hrvaški polovici mostu pa so že bili postavljeni tanki JLA. Preden sva sedla v avto in se odpeljala proti Železniški postaji, sem stopil do komandirja ormoške policije g. Jureta Fermeta in mu povedal, kdo sem in zakaj sem tukaj. G. Ferme mi je dejal, da je 26.6.1991 ob 23.30 uri iz Varaždina dobil sporočilo, da se pripravlja premik vojaške kolone z okoli 100 vojaki in 10 oklepnimi vozili, katere cilj je uničenje mejne kontrolne točke v Središču ob Dravi. 27.6.1991, ob 4. uri so sprejeli obvestilo, da je vojaška kolona vojne policije s 14 oklepnimi vozili zapustila vojašnico v Varaždinu. Informacijo so takoj prenesli ustreznim organom, na podlagi katere je steklo organiziranje blokade regionalne ceste na meji z Republiko Hrvaško v Središču ob Dravi. V barikado so bila postavljena tri tovorna vozila. To barikado naj bi varovala naša enota. V Ormož je prispela tudi posebna enota UNZ Maribor z dvema oddelkoma, tako da je tam bilo skupno 25 policistov, ki pa so imeli samo eno raketo za protioklepni boj. V tem trenutku je g. Ferme po radijski postaji začel sprejemati neke podatke, ki pa so se zaradi hreščanja v aparatu zelo slabo slišali. Zahvalil sem se mu za informacije ter dejal, da se še oglasim. G. Ferme mi je v pozdrav le zamahnil z roko. Spotoma sem srečal g. Bratkoviča in g. Štamparja ter nekaj vojakov TO, ki so čepeli za mogočnimi kostanji ob železniški progi. Sedel sem v avto, kjer me je čakal nekoliko nejevoljen Bojan. Pogovarjala sva se kaj storiti, saj je bilo za prehod na hrvaško stran prepozno. Predlagal sem, da počakava in opazujeva, kako se bodo odvijali dogodki. Iz avtomobila sva vzela avtomata. V žepe in za srajco sem si natlačil nekaj ročnih bomb. Nato sva se odpravila proti vagonom, kjer sva med njimi splezala do betonskega nasipa nasproti mostu in zavzela položaje. Nekaj metrov pred nama sem zagledal sovaščana Stanka Budjo, ki je čepel v betonski stražnici z armbrustom in opazoval dogajanja na mostu. Vprašal me je, kdaj bomo začeli. Odgovoril sem mu, da ne vem ter mu hkrati predlagal, da si poišče bolj varen položaj, saj je preveč izpostavljen. Odvrnil mi je, da s tega mesta dobro vidi in ima sovražnika na muhi. Med drugim mi je povedal, da so že stekla prva pogajanja med časnikoma JLA in teritorialci. JLA je postavila ultimat, da naši umaknejo barikado z dravskega mostu. Pozneje sem izvedel, da je prve pogovore vodil g. Jure Ferme, z njim je bil tudi poveljnik PDV iz Ormoža g. Ivan Kuharic. Z nasprotne strani so prišli trije pripadniki JLA, med katerimi sta bila poročnik in stotnik. Čakala sva približno pol ure. Gledal sem kolono na hrvaški strani, ki je segala do prvih hiš. Po obrežju reke Drave so se na hrvaški strani razvrščali vojaki JLA ter hrumeli z motorji s tankov. Ker je bilo potrebno o stanju obvestiti Štab v Ljutomeru, sva z Bojanom zapustila položaj ter odhitela na železniško postajo do telefona, ki pa žal ni deloval. Sedla sva v avto in se odpeljala na policijsko postajo, kjer naju je stražar rezervist ob vhodu v postajo obvestil, da je prav tako vse blokirano. Nato sva se odpeljala do hotela v Ormožu, od koder sem mislil telefonirati, vendar tudi tukaj telefoni niso delovali. Odločil sem se, da se odpeljeva v Ljutomer na Štab, kjer sem poročal načelniku Rauterju o dogodkih ter podal informacije, ki sem jih dobil v Ormožu. V času mojega poročanja se je oglasil alarm za zračni napad. Ko sem brata Bojana odpeljal nazaj v enoto, so nas preletela letala in helikopterji JLA. Hitro sem se vrnil v Štab, kjer mi je načelnik Rauter naročil, da se skupaj z g. Borutom Kranjcem odpeljeva v Ormož, si ogledava situacijo in se nato vrneva poročat v Štab. V tem trenutku so v Ormožu že zaceli streljati. V Ormož naju je s svojim zelenim golfom odpeljal Borut Krajnc. Med potjo sem ga izpraševal, kdo je in od kod prihaja, saj ga nisem poznal in sem bil rahlo nezaupljiv. Prav tako nisem vedel, kakšen je kot vojak. Na poti sva imela nekaj težav, saj so bile ponekod postavljene barikade. Vozila sva se po stranskih in gozdnih poteh in ko sva prispela v Ormož, sva doživela pravi šok. Pripeljala sva se namreč naravnost pred tanke, ki so bili postavljeni v kolono po Kolodvorski cesti, od križišča izpred hotela pa do križišča pred trgovino "Tima." Sklepal sem, da so ti tanki prispeli iz Hrvaške preko Središča ob Dravi in so hoteli nadaljevati pot proti Dravskemu mostu, da bi razbili barikado ter omogočili tamkajšnjim tankom prehod preko Dravskega mostu na slovensko stran. Borut naju je odpeljal do gasilskega doma, kjer je parkiral. V žep sem spravil dve ročni bombi, Borutu pa svetoval, da avtomate zaklene v avtomobilski prtljažnik. Po pločniku ob avtobusni postaji sva se počasi pomikala proti križišču pred trgovino Tima in iz neposredne bližine opazovala železne zveri. V križišču pred trgovino Tima so nekoga dajali v vozilo reševalne službe. Razdejanje, ki sem ga videl, me je šokiralo. Hodila sva po polomljenem steklu izložbenih oken, ki so popokala zaradi pritiska ob streljanju. Na pločnikih je stalo vse polno radovednežev, ki so opazovali tank, kako skuša odriniti kamion in nekakšen gradbeni stroj, ki sta bila postavljena v barikado na cesti proti železniški postaji. Železna pošast je rjovela in se zaletavala v barikado. Na levi strani cestišča je tank pomendral obcestno svetilko. Stal sem na pločniku in nemočno gledal razdejanje, ki ga je povzročala jugovojska. Borutu sem povedal, da bom šel na policijsko postajo telefonirat. Na postaji je bil dežuren še vedno isti rezervist kot prej. Čepel je za vogalom s puško v roki. Povedal mi je, da telefoni še vedno ne delujejo. Vprašal sem ga, od kod so se tile vzeli. V tem trenutku je prišel policist iz Središča ob Dravi in slišal moje vprašanje. Odgovoril je, da jih v Središču niso mogli ustaviti. Presenečen zopet povprašam: "Kako?" Stopila sva v prostore policijske postaje, kjer je začel pripovedovati."Ob 12.20 je vojaška kolona tankov, katerih namen je bila deblokada zapore ormoškega mostu, prispela do meje med Hrvaško in Slovenijo v Središču, kjer je bila postavljena barikada. To barikado je varovala enota TO iz Ormoža, ki pa ni ukrepala in je barikado zapustila brez nudenja odpora. Umaknili naj bi se zaradi prevelike premoči enote JLA. Častnik tankovske enote je zahteval, da se z nekom pogovori o odstranitvi barikade. Na pogovor sta šla namestnik komandirja Nojvirt in policist Cvetko. Policijska enota je bila od barikade oddaljena približno 1300 metrov. S časnikom JLA se ni dalo pogovarjati, kajti ves čas je ponavljal, da Slovenci kršimo ustavo SFRJ, da je naša vlada nezakonita in podobno. Že ob prvem stiku je odločno zahteval, naj umaknemo barikado, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do prelivanja krvi. Kot zadnji rok za umik barikade je postavil 12.55 uro. Ker do takrat barikade nismo odstranili, so tovorna vozila v barikadi tanki razrinili in nadaljevali z vožnjo proti Središču ob Dravi, kjer je bila postavljena na prehodu ceste čez železniško progo druga barikada. Na progi je bila postavljena vlakovna kompozicija, katero so delavci železnice postavili na zahtevo policije. Častnik JLA je ponovno zahteval umik barikade in pri tem grozil, da bo razstrelil vlak, prav tako pa tudi objekte na meji. Ker barikade nismo odstranili, so jo tanki JLA obvozili, tako da so se zapeljali do konca vlakovne kompozicije in nato zapeljali čez železniške tire. Kolona je zatem nadaljevala z vožnjo proti Ormožu. Pri odcepu za Hum je ponovno naletela na barikado, ki pa so jo zlahka premagali, saj je na cesto bilo postavljeno le eno tovorno vozilo. Kolona tankov se je pomikala naprej proti Pušencih, kjer je prebila barikade na železniški progi tako, da je tank prevrnil vagon, naslednja barikada pa je bila postavljena v bližini mosta iz težkih traktorjev, ki jih je tank brez težav potisnil v jarek. Tako so prišli v Ormož. Pozneje sem izvedel, da je zvečer ob približno 18. uri v Središče ob Dravi prispela še ena tankovska enota, v kateri je bilo nekaj tankov, 4 oklepni transporterji in približno 150 vojaških policistov, ki so ravno tako zagrozili, da bodo vse razstrelili, če se naša policijska enota ne umakne. Po posvetu z nadrejenimi so policisti ob 20.30 zapustili položaje z vso tehnično opremo. Nudenje odpora na ravnini brez kritja in brez ustreznega protioklepnega orožja je bilo nesmiselno. JLA je pozneje zavzela objekt in ga iz objestnosti uničila.Telefonske zveze so bile še vedno blokirane, tako da spet nisem mogel poročati na poveljstvo v Ljutomer.Med množico radovednežev, ki so preklinjali agresorja, sem poiskal Boruta. Še nekaj časa je ostal med njimi, sam pa sem hodil sem in tja ter opazoval. Razmišljal sem, na kateri tank bi skočil in v notranjost vrgel ročni bombi. Hodil sem ob njih in opazoval, kateri bi bil bolj primeren, da bi lahko še pravočasno skočil v kritje. Roko sem držal v žep in stiskal bombo. Odločil sem se za zadnjega v koloni, ki je imel odprto kupolo, tankist pa se je pogovarjal z enim od sladoledarjev iz Ljutomera. Stopil sem do tanka in šele tedaj opazil, da so me opazovali in spremljali s puškinimi cevmi. Kakor hitro sem se premaknil, tako hitro so se premikale tudi njihove cevi. Položaj je bil brezupen, zaradi česar sem se hitro pomešal med radovedneže in stopil za steber na avtobusni postaji. Če bi hotel uničiti posadko tanka, bi bili poškodovani tudi radovedneži na ulici, med katerimi je bilo veliko otrok, pa tudi jaz, saj se ne bi mogel pravočasno umakniti. Le s težavo sem zadrževal sovraštvo in bes, ki sta se porajala v meni in vse bolj preplavljala mojo notranjost. Počutil sem se popolnoma nemočnega in v tistem trenutku nekoristnega. Čez čas so železne pošasti zahrumele. Zaradi izpušnih plinov se je dvignil oblak dima. Odločil sem se da z Borutom odideva. Sedla sva v avto in počakala, da so se tanki zaceli premikati po Ljutomerski cesti proti križišču za Središče ob Dravi, od koder so tudi prišli. Počasi sva se peljala za njimi. Nepričakovano me je presenetilo, ko so se v križišču obrnili proti Ljutomeru. Borutu sem rekel, naj prehiti kolono. On pa nič. Zato sem zavpil: "Prehiti, če ti rečem!". Z naglico je le prehitel kolono. Obraz se mu je namrščil - vedel sem, da je jezen. Ustavila sva se v Pavlovcih, pri prvi hiši na desni strani čez železniško progo iz smeri Ormoža proti Ljutomeru. Borutu sem naročil, naj počaka in opazuje. Sam pa sem stekel proti hiši, da bi telefoniral. Odprla mi je simpatična mlajša ženska in poprosil sem jo, ali bi smel telefonirati. Pokazala mi je telefon ter mi ponudila, če hočem kaj popiti, pa tudi cigarete. V naglici sem ji odgovoril "Kakšna pijača, kaj ne slišite tankov. Nad nas prihajajo." Bil sem nekoliko paničen, in v naglici, da čim prej obvestim poveljstvo v Ljutomeru, mi je telefon skoraj padel s police. Po naključju ali pa sreči sem takoj dobil zvezo z načelnikom Rauterjem in mu poročal o dogajanjih v Ormožu ter o tem, da se proti Ljutomeru premika kolona 6 tankov, od katerih ima eden plug z dvigalom. Ko sem pritekel iz hiše, mi je Borut povedal, da so se tanki ustavili na bližnjem travniku pred železniškim prehodom. Predlagal mi je, da bi se zapeljala po cesti nad nje in jih opazovala. Po makadamski cesti sva se zapeljala proti Miklavžu in zavila desno. Zaradi slabe ceste nama je izpadla izpušna cev. Ropot me je jezil, zato je Borut po nekaj sto metrih ustavil. V jezi je naravnal izpušni lonec ter ga nabil kar z nogo. Nekako sva se pripeljala do obronka gozda na vzpetini in pod sabo zagledala skupino tankov, parkiranih v krogu. Borut je skušal popraviti izpušno cev, sam pa sem opazoval skupino tankov. Čez čas je k meni pristopil domačin in mi ponudil daljnogled. Ker sva bila vsa preznojena in žejna, sem ga poprosil še za vodo. Domačin se je čez nekaj minut vrnil in nama prinesel steklenico mineralne vode. Skupino tankov sem opazoval približno 1 uro. Pomislil sem, da bi zlahka zadel katerega izmed njih, če bi imel kakšno protioklepno orožje.To bi mi omogočala razdalja in višinska točka, ki bi bila zelo primerna za akcijo. Ko sva se z Borutom vračala v Ljutomer, sem prebral vsebino letaka, ki mi ga je dal deček v Ormožu. Na njem je pisalo: "Prebivalci Slovenije, z odločitvijo Zveznega izvršnega sveta in v skladu z ustavnimi pooblastili Zvezni sekretariat za notranje zadeve in enote Jugoslovanske ljudske armade prevzamejo nadzor nad državno mejo. Ta korak je izsiljen. Neposredno so ogroženi teritorialna integriteta Jugoslavije, mir in varnost prebivalcev in izvrševanje mednarodnih obvez, ki jih ima SFRJ. Prebivalci Slovenije, ostanite doma in na svojih delovnih mestih. Ne dovolite, da vas zlorabljajo zoper vaših življenjskih interesov. Vabimo Vas na mir in sodelovanje. Enote Zveznega sekretariata za notranje zadeve in JLA bodo svoje naloge izvrševale dosledno in energično. Vsak odpor bo zlomljen." Šele pozneje sem izvedel, da so takšne letake odmetavali tudi po drugih krajih v Sloveniji. V poznih popoldanskih urah sva se vrnila v štab TO, kjer sem poročal načelniku Rauterju. Tanki so bili še vedno parkirani na travniku pred Pavlovci.

Ob koncu pisanja o resničnih doživetjih in občutjih, ki so me spremljala kot pripadnika PDV TO pred vojno, med njo in po njej, moram poudariti, da je to bila vojna, v kateri je zmagala naša želja po svobodi, po samostojni Sloveniji. V teh trenutkih smo bili vsi kot eden. V kratki vojni smo spoznali, da smo dovolj močni in nepremagljivi le, če držimo skupaj, če smo enotni. Vedeli smo, za kaj se borimo, zato nam ni bilo težko zdržati pritiska, tako psihičnega kot fizičnega. V zgodovini vojaških spopadov so številni primeri, ko ni odločala vojaška izobrazba, ampak pogum, morala in predanost ciljem, za katere neka stran bori. To smo dokazali tudi v kratki vojni proti agresorski jugoslovanski armadi, kjer smo se bili pripravljeni boriti za osamosvojitev Slovenije tudi za ceno svojega življenja.