PRIPRAVE NA VOJNO SO SE ZAČELE Z MSNZ
Uvod
Organiziranost in delovanje manevrske strukture narodne zaščite
v R Sloveniji in na območju občine Ormož je še vedno premalo
pojasnjeno obdobje in področje obrambnih priprav v R Sloveniji.
V tem sestavku želim predstaviti razloge nastanka manevrske strukture
narodne zaščite (MSNZ), njen pomen, organiziranost in oblike
delovanja v času, ko je bilo Teritorialni obrambi občine Ormož
odvzeto orožje in s tem preprečeno kakršno koli legitimno obrambno
delovanje. Najbrž se boste vprašali, zakaj je nastala nova obrambna
organiziranost imenovana MSNZ, ko pa smo imeli Teritorialno
obrambo, v kateri so bili razporejeni naši fantje in so jim poveljevali
domači kadri. Odgovor je zelo preprost: najodgovornejši v OŠTO
so zapravili orožje, s tem pa tudi ugled vodje, zato niti niso
poskušali ali hoteli napraviti nujnih korakov za ohranitev bojne
sposobnosti TO, za katero so bili odgovorni. Ves čas pa so se
lahko skrivali za ukazi in drugimi formalnimi akti, ki jih je
izdal protislovensko usmerjen RŠTO. Tako je tudi v Ormožu nastala
MSNZ kot edini možen izhod iz blokade obrambnih dejavnosti, ki
jo je izvedel RŠTO ob tihem odobravanju najodgovornejših v PŠTO
Maribor in OŠTO Ormož. Poleg tega so nastale tudi spremembe v
pristopu k obrambnim dejavnostim, v katerih je bila takratna
TO neke vrste pomožna vojska za boj na tako imenovanem začasno
zasedenem ozemlju. V našem primeru pa je bilo treba organizirati
oboroženo silo, ki bo nosila popolno odgovornost za obrambo Slovenije.
Tako se je z MSNZ ponudila priložnost za povsem nov pogled na
našo obrambno vlogo in oblikovanje obrambne strukture, ki bo
omogočila izvajanje obrambnih nalog operativne vojske tudi na
območju občine Ormož, ki ne bo več v globokem zaledju neke fronte,
temveč na prvi bojni črti.
Orožje, ki ga je JLA odvzela Teritorialni obrambi občine Ormož
je bilo zastraženo v skladišču Kidričevo. MSNZ ga je kljub prepovedi
JLA izvzela in prepeljala v tajna skladišča v Ormožu. Na ta način
je MSNZ z orožjem, ki je bilo vrnjeno v Ormož, odločilno vplivala
na kasnejše izvajanje obrambe na območju občine Ormož v vojni
za Slovenijo 1991. 73. Obm. ŠTO enotam TO občine Ormož za potrebe
bojevanja ni dodelil dodatnih količin orožja, ravno tako v prvih
dneh vojne ni bila spremenjena organizacijska struktura enot
na našem območju.
MSNZ je prenehala obstajati konec oktobra 1990, ko je oblikovala
novo organizacijsko strukturo oborožene sile na območju občine
Ormož, zagotovila orožje in strelivo ter izdelala načrte za bojno
delovanje v primeru agresije JLA na R Slovenijo. Njeno vlogo
je prevzela TO po tem, ko je bil na čelo RŠTO imenovan Janez
Slapar.
Odvzem orožja TO
Preden pojasnimo razorožitev Teritorialne obrambe
občine Ormož, njene vzroke in posledice, je treba zapisati nekaj
o OŠTO Ormož
v času predaje orožja. Organizacijska struktura Teritorialne
obrambe občine Ormož je predvidevala razpored 503 rezervistov
v enotah TO, ki so bile opremljene z lahko pehotno oborožitvijo.
Pred 18. majem 1990 je bilo v skladiščih OŠTO Ormož :
- 115 kosov
avtomatskih pušk M 70-7,62 mm,
- 80
kosov polavtomatskih pušk 7,62 mm,
- 27 kosov ročnih strojnic M
72-7,62 mm
- 9 kosov puškomitraljezov M 53-7,9 mm
- 14 kosov ostrostrelnih
pušk 7,9 mm in 7,62 mm
- 403 kosov pušk M 48-7,9 mm
- 37 kosov ročnih metalcev min M 57,
- 4 kose ročnih raketometov
OSA,
- 2 kosa minometa 60 mm
- 10 kosov avtomatskih pištol M 84-7,65
mm
- 1 kos api-M 75
- 2 kosa api- INGRAM
in pripadajoče strelivo: kalibra 7,9 mm, 8.538 kosov, to je
bilo strelivo za puške M 48, ostrostrelne puške in za puškomitraljez
M53 ter strelivo kalibra 7,62 mm-104.874 kosov, ki je bilo uporabno
za avtomatske puške M 70, puškomitraljeze M 72 in polavtomatske
puške M 69. V skladiščih TO je bilo tudi 7,450 kosov streliva
za pištole, kaliber 7,62 mm, 20.903 metkov za brzostrelke.
Čas in način odvzema orožja je JLA skrbno načrtovala,
pri tem je treba poudariti, da je bil v Sloveniji vezan na volitve
v
občinske skupščine. V Ormožu so odvzem orožja občutili bolj doživeto,
saj za preselitev orožja iz varnostno-tehničnih razlogov niso
videli razlogov. V Ormožu je TO imela nove skladiščne prostore,
ki so bili zelo primerni. Ormoška skladišča so bila zgrajena
v skladu z vsemi zahtevami in normativi, ki jih je diktirala
JLA, saj je sodelovala pri gradnji s krediti. Ob tem ne smemo
pozabiti, da je bilo skladišče opremljeno s sodobnim sistemom
za elektronsko varovanje skladiščnega prostora in je imelo resnično
neposredno bližino postaje milice s stalno posadko. Tako je bilo
izgovarjanje na potrebo po zavarovanju orožja, skladno s spremembami
pravilnika o stražarski službi v Pravilu službe OS SFRJ, zelo
prozorno. Povsem očitno je, da je JLA želela razorožiti vse OŠTO
- tudi tako majhne, kot je bil ormoški in izključiti vse možnosti
oboroženega odpora, čeprav so imeli zagotovljeno sodelovanje
samega vrha Teritorialne obrambe Slovenije in večine komandantov
pokrajinskih in občinskih štabov TO. Skupaj z odvzemom orožja
so načrtovali izvedbo pritiska na komaj izvoljene občinske strukture,
kot je bil primer v Ormožu, saj so se ravno v času predaje orožja
sestali poslanci na prvi skupščini po izvolitvi.
Pripadniki JLA so prišli po orožje z vojaškimi
kamioni zgodaj dopoldne in se razvrstili na ploščadi pred gradom
(v katerem
je potekala prva seja Občinske skupščine). Po en kamion so zapeljali
na dvorišče pred skladišče OŠTO Ormož, kjer so ga vojaki JLA
naložili z orožjem Teritorialne obrambe Ormož. Ko je bil kamion
naložen, je odpeljal na ploščad pred gradom, v skladišče pa je
zapeljal naslednji kamion. Med tem so pripadniki JLA pred gradom
kar naprej zaganjali motorje kamionov in ustvarjali grozeč hrup.
Na ploščadi pred gradom so ostali skoraj do dvanajste ure, nato
pa so se umaknili in raztovorili orožje v skladišču Kidričevo.
Komandant OŠTO Ormož je poslal pripadnike stalne sestave pred
skladišče, kjer so lahko le nemo spremljali predajo orožja in
bili v posmeh množici, ki se je zbrala na dvorišču. Med radovedneži
na dvorišču so bili tudi rezervni pripadniki Teritorialne obrambe
Ormož, ki so odkrito zahtevali prekinitev razoroževanja občinske
TO in pri komandantu dosegli sestanek zaradi predaje orožja.
Zahteve rezervnih častnikov, ki so bili razporejeni v TO občine
Ormož, so bile nedvoumne v celoti so odklanjali držo vodstva
OŠTO in njihovo sodelovanje in predajo orožja jugoslovanki vojski.
Enoglasno so zahtevali vrnitev ormoškega orožja v skladišča TO
v Ormožu.
V času predaje orožja TO je bilo v skladišču tudi orožje, za
katero je bil zadolžen sekretariat za ljudsko obrambo Ormož,
vendar ga načelnik sekretariata ni dovolil odpeljati. Zahtevo
zadolženega delavca s sekretariata za ljudsko obrambo so pripadniki
JLA upoštevali in se orožja sekretariata niso dotikali.
Nastanek in razvoj MSNZ v Ormožu
Od 18. maja 1990, ko je JLA odpeljala orožje v skladišče Kidričevo,
so zaposleni na OŠTO Ormož za potrebe usposabljanja enot nekajkrat
izvzeli orožje. Postopek izvzema je bil zelo zapleten in strogo
nadzorovan od JLA. Podobno je bilo z vračanjem v skladišče Kidričevo.
Zato se je med zaposlenimi na OŠTO začelo kazati nelagodje, kar
je še okrepil ukaz komandanta RŠTO, ki je prepovedal izvajanje
usposabljanja enot in drugih aktivnosti z orožjem. Tako je bilo
strelsko tekmovanje ZRVS ob krajevnem prazniku pri Miklavžu izvedeno
z orožjem sekretariata za ljudsko obrambo Ormož in ne s puškami
teritorialne obrambe, kot vsa leta dotlej.
V začetku septembra 1990 je bil v Mariboru sklican iniciativni
sestanek v zvezi z MSNZ. Iz Ormoža se je sestanka udeležil Miran
Fišer, v spremstvu Frana Maučiča. Na sestanku, ki je bil v nedeljo
popoldne v hotelu Habakuk, je načelnik PŠMNZ Marjan Fekonja seznanil
udeležence z narodno zaščito, ki deluje za potrebe obrambnih
priprav R Slovenije. Tako kot je bilo z zakonom o SLO in DS predvideno,
sta za narodno zaščito skrbela Sekretariat za obrambo in Sekretariat
za notranje zadeve, struktura pa se je imenovala manevrska, saj
ni bila omejena na delovanje v KS ali TOZD, kot je bila do takrat
uveljavljena raven organiziranja narodne zaščite.
MSNZ Ormož je nastala takoj po sestanku z načelnikom PŠ MSNZ.
Za potrebe MSNZ so se najprej zavzeli zaposleni na OŠTO Ormož,
razen komandanta, nato pa so bili za posamezne naloge zadolženi
tudi zaposleni na Sekretariatu za ljudsko obrambo, posamezni
rezervisti in drugi občani. Na začetku je steklo načrtovanje
obsega in strukture MSNZ, nato presoja in ocenjevanju možnosti
blokad komunikacij v Ormožu in zapiranju poti iz Slovenije na
Hrvaško ter nabave orožja za potrebe izvedbe načrtov. Po nabavi
orožja je MSNZ skrbela tudi za skrivna skladišča in redno preseljevanje
orožja na skrivne lokacije. Občinski štab MSNZ je delal na skriven
način, kar je bilo doseženo z delitvijo dela in angažiranjem
med seboj nepovezanih skupin. S celoto delovanja sta bila seznanjena
načelnik občinskega štaba MSNZ Ormož Miran Fišer in župan dr.
Jože Bešvir. O obstoju in glavnih aktivnostih MSNZ je bil seznanjen
tudi komandir postaje milice Ormož, inšpektor Jure Ferme. Zaradi
tajnega načina dela, ki je bil nujen za tisti čas, je bilo puščenih
ob strani zelo veliko ljudi, ki bi lahko tvorno in učinkovito
sodelovali pri načrtovanju nalog, saj so imeli bogate izkušnje
iz TO.
Razvilo se je sodelovanje z milico za potrebe varnih premikov
orožja s tajnih skladišč in s Sekretariatom za ljudsko obrambo
Ormož za izbiro kadrov, ki so bili potrebni v MSNZ.
Načrtovana organizacijska struktura MSNZ v Ormožu je obsegala
Občinski štab MSNZ in Odred MSNZ s 5 vodi, in sicer vod Ormož,
vod Ivanjkovci, vod Tomaž, vod Središče in vod Velika Nedelja.
V MSNZ Ormož je bilo razporejenih 135 pripadnikov, takšen obseg
je bil prilagojen razpoložljivemu orožju, ki je bilo izvzeto
iz skladišča Kidričevo.
V aktivnosti MSNZ Ormož so se od njenega nastanka vključili
pri različnih nalogah Miran Fišer, Mirko Novak, Marjan Špacapan,
Srečko Voršič, Zoran Poš, Bojan Burgar, Jože Korban, Bojan Rajh,
Metod Belšak, Franc Gorjak, Boštjan Špacapan, Darja Majcen, Jožef
Bokša, Franček Maučič in Tomaž Bolcar. Po nalogu načelnika sekretariata
za ljudsko obrambo Ormož so opravili pomembne naloge za MSNZ
tudi zaposleni na sekretariatu Danilo Hergula, Jože Praprotnik,
Hilda Zadravec in Boris Verbančič.
Oborožitev MSNZ Ormož
MSNZ Ormož je bila oborožena z orožjem, ki ga je
skupina MSNZ-v sestavi Miran Fišer, Mirko Novak in Marjan Špacapan
ob sodelovanju
Franca Šijanca iz Lenarta in Milana Slane s Ptuja, uspela odpeljati
iz skladišča Kidričevo. V septembru so delovali pod krinko sodelovanja
s pripadniki OŠTO Lenart v pripravi na konzervacijo orožja, ki
jo je izvajala tehnična enota JLA v vojašnici Ptuj. Tako je bilo
izvzeto in prepeljano iz skladišča v Kidričevem večino orožja,
na katero je v pripravah računala MSNZ Ormož. Iz skladišča Kidričevo
je bilo izvzeto:
- 40 kosov AP,
- 6 kosov PAP,
- 6 kosov rst M 72,
- 1 kos op M 72-7,9 mm
- 10 kosov api M 84-7,65 mm
- 1 kos api M 75
- 2 kosa api-INGRAM
- 12 kosov pušk M 48
- naboj 7,62 mm-7.560 kosov.
V tem času so v skladišče MSNZ v Ormožu pripeljali
iz drugih skladišč še :
- 200 kg eksploziva TNT,
- 48 min kumulativnih TKM,
- 80 trenutnih min TTM,
- 140 ročnih bomb ROB
- 332 PT min TAM.
V skladišču Kidričevo je bilo po 05. 10. 1990 še:
-
75 kosov AP,
- 74 kosov PAP,
- 21 kosov rst 7,62
- 9 kosov rst 7,9
- 13 kosov op (7,9 in 7,62)
- 391 kosov pu 7,9
- 37 kosov PB M 57,
- 4 kosi RRM OSA,
- 2 kosa MM 60 mm
Strelivo: 7,9 mm-2.276 kosov, z okviri 4.500 kosov,
za op 1762 kosov. 7,62 mm za pi 7,450 kosov, za br 20.903 kosov,
za PAP 53.437
kosov, tza AP in rst 43.709 kosov.
Naloge MSNZ ob morebitni agresiji na Slovenijo
Naloge, ki smo jih takrat načrtovali,so bile:
-
varovanje sedeža SO Ormož in
- naborne dokumentacije na OLO Ormož.
Razpustitev MSNZ Ormož
To je bil 20. 10. V tem času pa smo predali posle MSNZ-občinskim
štabom TO. Prvi ukrep je bil seznanitev z vsemi načrti MSNZ,
prilagoditev te dokumentacije za delo v OŠTO; moram povedati,
da je to bila mnogo širša struktura, ki je že delala po svojih
principih. Potem smo podelili pripadnikom PDD orožje na dom.
Moram reči, da je bila zadolžitev orožja v roke in seznanitev
pripadnikov PDD z razlogi za ta ukrep zelo obsežna naloga in
tudi precej občutljiva. Ne glede na to, so pripadniki voda PDD
sprejeli orožje. Pri tem naj poudarim, da ne lahkomiselno. Vsi
so spoznali resnost trenutka in orožje sprejeli na dom.
V tem času smo imeli orožje še vedno v tajnih skladiščih. Da
bi preprečili razkritje, smo ga še vedno preseljevali. Za izvedbo
teh nalog smo se v začetku naslanjali na pripadnike stalne sestave
TO in OLO, saj med nami ni bilo nobenih skrivnosti v zvezi z
nalogami. V uvodu nisem poudaril, da 18. 5. OLO ni predal svojega
orožja JLA (tukaj so se opirali na odločitev ministra J. Janše,
za predajo pa tudi ni bilo nobene osnove). Potem smo na različnih
mestih to orožje skladiščili. Kasneje smo za selitev uporabljali
prav pripadnike naše častniške organizacije, s katero smo v tistem
času dobro sodelovali. Naloge, ki smo jih takrat načrtovali,
so bile:
- varovanje sedeža SO Ormož in
- naborne dokumentacije
na OLO Ormož.
Osnovna zahteva A v tistem času je bila predaja naborne dokumentacije
DPS, ki bi jo A sama potem uporabljala.
V začetku decembra 1990 smo prešli na redno usposabljanje pripadnikov
TO, v 10 dneh smo morali opraviti program intervencije, blokade
komunikacije Ptuj - Ormož v Osluševcih, blokado ormoškega mostišča,
blokado središkega prehoda in redno izvajanje varovanja gradu
v Ormožu ter sedeža OŠTO Ormož. Pri tem smo dosegli zelo dobre
rezultate, zlasti z vodom PDD. Vaje so trajale 10 dni in ves
čas smo tudi posvečali zelo veliko pozornost sodelovanju z OŠTO
Ljutomer in Gornja Radgona. Pričakovali smo že v tem času, da
bo prišlo do zlitja teh treh štabov v eno področje, tako da smo
v vsaki skupini izvedli eno nočno vajo na področju OŠTO Ljutomer
in G. Radgona. Medtem ko so bili častniki iz OŠTO Ljutomer enkrat
na pripravah v Ormožu, iz OŠTO G. Radgona pa ni bilo pri nas
na vajah nobenega pripadnika.
Preden zaključim, še to: kljub zelo občutljivemu načinu dela,
lahko rečem skrivnemu načinu dela, smo dosegli visoko raven sodelovanja
s takrat komaj vzpostavljenimi strukturami občinskih oblasti.
Z obrambnimi nalogami in načrti sem osebno seznanjal župana dr.
Jožeta Bešvirja. Sodelavce sem si takrat pridobil po odobritvi
na predlog pokrajinskega načelnika MSNZ.
Sklepne misli
Delovanje manevrske strukture narodne zaščite je bilo v obdobju
maj oktober 1990 izjemnega pomena, saj Slovenija ni imela ob
milici organiziranih obrambnih sil, obstoječa teritorialna obramba
pa je bila onemogočena v izpolnjevanju osnovne naloge. MSNZ je
nastala iz nuje po obrambi in odpora zoper vodilne strukture
Teritorialne obrambe R Slovenije, ki so sodelovale v razorožitvi
in predale orožje pod nadzor JLA.
Oblike delovanja so bile tajne, česar so bili pripadniki TO vajeni,
zato so tudi v novi organiziranosti dosledno in brez napak spoštovali
ta načela. Legitimnost delovanja MSNZ je bila zagotovljena z
zakonom o SLO in DS, ki je v Sloveniji omogočal narodno zaščito
za potrebe samozaščitnega delovanja v bivalnem (krajevne skupnosti
) in delovnem okolju (TOZD), pri čemer se je OŠTO vključeval
v usposabljanje skupine NZ za oborožen boj. Zato smo manevrsko
strukturo sprejeli kot obliko organiziranost narodne zaščite,
ki deluje na celotnem območju občine Ormož, kar se je potrdilo
tudi z dobrim sodelovanjem župana dr. Jožeta Bešvirja. Orožje,
ki je bilo proti volji Ormožanov (lastnikov) pod stražo JLA v
skladišču Kidričevo, so pripadniki MSNZ preselili v skladišča
na območju Ormoža in sami prevzeli odgovornost za njegovo varovanje,
kar je bila njihova legitimna pravica. Kljub tej pravici pa je
bil izvzem orožja iz skladišča JLA nevarna naloga, ki so jo pripadniki
MSNZ opravili z vso predanostjo, ne glede na držo posameznikov
v PŠTO Maribor in OŠTO Ormož, ki so raje videli orožje v skladišču
Kidričevo, in s tem svoj mir in varen ˝stolček˝ v teritorialni
obrambi. Enako nevarno je bilo skladiščiti večjo količino orožja
na tajnih lokacijah ali ga preseljevati in s tem izpostavljati
posameznike pa tudi celoten projekt MSNZ.
Orožje iz tajnih skladišč je odločilno vplivalo na izvajanje
obrambe na območju občine Ormož v vojni za Slovenijo 1991, saj:
˝Brez orožja, ki ga je imela takrat na voljo TO občine Ormož,
pridobljenega na različne načine, bi ostali praznih rok in kratkih
rok, kljub temu da to ni bilo orožje, s katerim bi lahko parirali
vsemu, s čimer je JLA takrat prišla v Slovenijo ali v Sloveniji
imela˝. Tako je ocenil dogodke Mirko Novak na okrogli mizi, ki
jo je organizirala ZRVS Ormož o vojni v Ormožu leta 1992.
Izkazalo se je, da ˝stara˝ TO ni bila sposobna opraviti vsebinske
premene iz rezervne vojske, namenjene za boj na okupiranem ozemlju,
v sodobno oboroženo silo, ki lahko prevzame vse obrambne naloge
znotraj svoje države. Zato je obdobje MSNZ pospešilo vsebinske
spremembe in nastanek ˝nove˝ TO, v kateri je prevzel dolžnost
poveljnika RŠTO Janez Slapar. V Ormožu ni bilo konec leta 1990
v teritorialni obrambi niti simbolične spremembe, saj je bila
reorganizacija TO že skoraj izvršeno dejstvo. Tako je OŠTO Ormož
obstajal še kratek čas na papirju, nato pa je občina Ormož ostala
brez štaba TO.
(Vir: Poročilo načelnika MSNZ Ormož, št. VT/SZ 3/1-90, z dne
05. 10. 1990.)
Miran FIŠER