DIVERZANTSKI VOD TO ORMOŽ
V VOJNI ZA SLOVENIJO
Diverzantski vod je v časih vojne za Slovenijo
odigral pomembno vlogo kot izredno aktivna enota v mestu Ormožu
in njegovi okolici.
Vsi pripadniki tega voda so bili polni samozavesti, domoljubja
ter pripravljeni vztrajati v obrambi mesta. Prepričani so bili
v pravilnost, pravičnost in tudi uspeh svoje odločitve in odločitve
celotnega slovenskega naroda. Kot je napisal Janez J. Švajncer:
Hvala usodi, ki me je postavila v naš čas, v našo vojno in
stoletni uresničeni sen slovenskega naroda v Slovensko vojsko.
Ponosni so, da so sodelovali pri ustvarjanju naše slovenske države,
da so bili tu ter s svojo prisotnostjo in trdno odločnostjo dali
vedeti okupatorju, da nam naše samostojnosti ne more vzeti več
nihče!
Diverzantski vod TO Ormož se je kot samostojna
enota OŠTO že v osemdesetih utrdil kot vojaški kolektiv in dosegal
zelo
dobre
rezultate na področju usposabljanja in pripravljenosti. Za
pripravljenost je prejemal ocene zelo dober, prav tako je bila
splošna ocena
strelske izurjenosti zelo dobra, o čemer pričajo letna poročila
o pripravljenosti OŠTO Ormož. Vsebine usposabljanja voda so
bile, skladno s takratno zamislijo obrambe, usmerjene v osvajanje
znanj
in veščin za oviranje hitrega napredovanja nasprotnika z inženirskimi
sredstvi ob uporabi diverzantske taktike. Vod je bil kadrovsko
popolnjen z ljudmi z območja celotne občine Ormož, saj je bilo
treba kljub zahtevi po hitrem odzivu pripadnikov na mobilizacijo,
treba upoštevati poklicna znanja s področja gradbeništva in
usposobljenost za vojaško specialnost inženirstvo.
Sočasno s prihajajočimi družbenimi spremembami v Sloveniji konec
osemdesetih in s preoblikovanjem Teritorialne obrambe Slovenije
je doživel spremembe tudi diverzantski vod. Na kadrovskem področju
je prišlo do postavitve mlajših pripadnikov. Spremembe so nastale
tudi v organizacijski strukturi, saj je prejšnjo organiziranost
voda v štirih diverzantskih skupinah nadomestila struktura treh
oddelkov, zmanjšalo pa se je tudi število pripadnikov voda, kar
je kazalo na spremembe pri uporabi enote.
Diverzantski vod je bil vpoklican na vojaške vaje že veliko
časa pred vojno. Priprave in usposabljanje enote so bile dobro
načrtovane in tudi dobro izvedene. Urili so se v streljanju z
različnim pehotnim orožjem, v borilnih veščinah pod skrbnim nadzorom
inštrukturjev iz kluba borilnih veščin iz Ormoža. V tem času
so tudi utrjevali veščine za izvajanje različnih inženirskih
in minerskih nalog in še bi lahko našteval. Od drugih enot TO
na območju občine Ormož se je diverzantski vod razlikoval tudi
po oborožitvi. Pripadniki te enote so bili oboroženi z za tiste
čase strah vzbujajočimi puškami SAR 80 (tuje proizvodnje), s
čimer so med ljudmi krepili zaupanje v novo slovensko vojsko.
Pripadnikom voda je takšen odnos ljudi do njihove enote odtehtal
napore in čas, ki so ga vložili v urjenje.
V obdobju priprav na vojno je poveljevanje vodu prevzel poročnik
Darko Kosi, pod njegovim vodstvom so v vojni sodelovali pripadniki:
Ivan Belec, Avgust Borko, Jožef Brumen, Marjan Cizerl, Milan
Hedžet, Mirko Kosi, Stanislav Kosi, Danilo Kovačec, Boris Kovačič,
Branko Kuharič, Ernest Pleh, Milan Pšak, Branko Rajh, Robert
Rubin, Franc Sovič, Alojz Škorjanec in Hinko Šoštarič.
Neposredno pred vojno je diverzantski vod dobival vse več splošnih
nalog, ki jih je bilo treba opraviti zunaj območja občine Ormož.
To je kazalo na uresničevanje nove organiziranosti teritorialne
obrambe v Sloveniji, ki je formalno prenehala biti občinska
vojska. Za potrebe pokrajinskega štaba v Mariboru je bil diverzantski
vod iz Ormoža poslan v Pekre in na Malečnik. V času pekrskih
dogodkov so si ogledali in tudi zavzeli predvidene ognjene položaje
ob objektih tega centra proti stari žagi ter si delno uredili
položaje. Bili so pripravljeni na morebitno intervencijo in hkrati
zavarovanje tega učnega centra. Pozneje so bili premeščeni v
določene objekte na Malečniku z namenom varovanja pokrajinskega
štaba v Mariboru in tovarne TAM, v katerih so bila vojaška vozila,
ki jih JLA še ni prevzela. Na Malečniku so se pripadniki diverzantskega
voda ob naklonjenosti domačinov prepričali o široki podpori prebivalstva
teritorialni obrambi. Ko so se razmere nekoliko umirile, je bil
vod premeščen v Ormož, kjer si je uredil možnosti za bivanje
in delo na lokaciji ribiškega doma. Tudi na tej lokaciji so nadaljevali
z usposabljanjem in urjenjem ter s tem zagotavljali hitro dosegljivost
in zavidljivo raven bojne pripravljenosti.
Na dan bojev v Ormožu, 27. 06. 1991, je diverzantski
vod dobil nalogo okrepiti in z minami opremiti barikado v središču
Ormoža
pri blagovnici TIMA. Barikado, ki je bila sestavljena iz tovornjakov,
gradbenih strojev in avtobusa, so pripadniki diverzantskega voda
okrepili s protitankovskimi minami, nato pa so se vrnili v bazno
območje pri ribiškem domu, kjer so bili v pripravljenosti za
morebitno intervencijo in obrambo mesta. Medtem se je Ormožu
bližala močnejša oklepno mehanizirana kolona po cesti iz Varaždina,
Ormož pa so ves čas preletavala nasprotnikova letala in helikopterji.
Nenehno je grozil napad iz zraka ter možnost desantiranja in
zavzetje mostišča v Ormožu.
Naenkrat je prišel ukaz za hiter premik
na vrh hriba v mestnem parku nad gostilno Grivec. V trenutku
so pobrali vso bojno opremo
in strelivo ter v teku zavzeli predvidene položaje. Premik
diverzantskega voda je bil izredno hiter, odločen ter usklajen,
kar je bil rezultat
zelo dobre izurjenosti pripadnikov voda ter visoke stopnje
motiviranosti. Tako se je diverzantski vod pridružil enotam,
ki so branile most
čez Dravo in mesto Ormož pred napadi z južne strani. Na mostu
je bila pripravljena barikada iz raznih delovnih strojev ter
tovornih vozil, vse skupaj pa se je še okrepilo s tovornjaki,
ki so se ustavili pred barikado. Branilci Ormoža so bili izpostavljeni
močnemu ognju iz tankovskih cevi. Po njih so padali kosi pločevine,
opeke in razni drobci zadetih objektov. Celotno območje obrambnih
položajev ob mostu je bilo zavito v gost dim, ki se je vil
iz barikade.
Nasprotnikove enote so večkrat poskusile priti čez most in premagati
barikado. Med temi poskusi so sile JLA s hrvaške strani nenehno
obstreljevale položaje enot TO v obrambi ter objekte v območju
mostu in v mestu. Tako so uničili vsa vozila in stroje v barikadi
na mostu, kljub temu pa barikade niso razbili in premagali. V
prizadevanjih za sprostitev prehoda čez most je nasprotnik zadel
objekt Grivec in grad.
Zaradi prodora nasprotnikovih sil po cesti iz Središča ob Dravi
se je diverzantski vod premaknil na nove položaje, tokrat v območje
barikade v središču mesta pri TIMI, z nalogo preprečiti preboj
nasprotnika v smeri središče mesta - železniška postaja ter s
tem okrepiti sile branitelja v območju mostu s severne strani
in s tem celotno barikado na mostu. Iz Središča ob Dravi se je
približevala kolona tankov, ki je hitela na pomoč silam JLA na
mostu, s ciljem prebiti se v center mesta ter omogočiti varen
prehod kolone na drugi strani mostu. Po zavzetju položajev v
centru mesta so se branilci Ormoža soočili z močnim nasprotnikom.
V Ormož je po cesti Središče ob Dravi vdrla oklepna kolona (več
tankov T-55 in oklepnih transporterjev), vendar so se morali
ustaviti pred barikado v križišču Kolodvorske ulice in Ptujske
ceste (pri TIMI). Dogodki, ki so sledili, so se odvijali po že
znanem scenariju: pozivi (iz varnih oklepnikov) za odstranitev
barikade, poziv k pogajanjem, grožnja, demonstracija sile
Zvoki
močnih motorjev oklepnikov in dim, ki so ga očitno namenoma spuščali
iz tankov, je še dodatno obremenjeval razmere, vendar so branitelji
(pripadaniki TO in milice) ostali na svojih mestih. Prav tako
se niso z ulic umaknili številni civilisti, ki so, ne glede na
nevarnost, protestirali zoper prisotnost pripadnikov JLA v mestu.
Kmalu je prišlo do konflikta med vojaki agresorja in Ormožani,
kar je pripeljalo do streljanja iz pehotnega ter tudi protioklepnega
orožja. Po mestu je začelo doneti in zvok strelnega orožja se
je odbijal po ulicah. V tem streljanju je bilo ranjenih nekaj
civilistov ter oficir JLA. Vsi so bili strokovno oskrbljeni ter
prepeljani na zdravljenje v ptujsko bolnišnico. Kljub temu pripadniki
JLA niso opustili poskusov, da bi prebili ali zaobšli barikado.
Tako je tank zapustil kolono na Kolodvorski ulici in se napotil
na Ptujsko cesto, kjer ga je s protioklepnim orožjem Armbrust
zadel ter poškodoval pripadnik TO Ljutomer. Med tem je poveljniku
tanka, ki je za trenutek pogledal iz njega, izpadla oficirska
torbica in se zataknila na njegovem oklepu. Dva civilista sta
požrtvovalno izmaknila to torbico s pomembnimi podatki o načrtih
enote JLA in jo predala pripadnikom milice v Ormožu.
Tudi barikada pri TIMI je vzdržala vse poskuse preboja. Ker
pripadniki JLA niso izpolnili naloge, v mestu pa je postalo prenevarno,
se je kolona pripravila na umik. Pri odhodu so pripadniki JLA
pokazali ves svoj balkanski temperament, saj so ulice napolnili
z gostim dimom ter pri izmiku streljali iz tanka v barikado,
kar je ogrozilo civiliste in branitelje na položajih, v centru
mesta pa povzročilo veliko škodo.
Po izmiku kolone JLA iz Ormoža so se pripadniki diverzantskega
voda premaknili na naslednje položaje v rajon Mestna graba, saj
je bila velika verjetnost desantiranja nasprotnika na tem področju.
Pri premiku je bil na njih v rajonu Skolibrove ulice odprt ogenj
iz strelnega orožja, kar še danes ni pojasnjeno. Položajem v
Mestni grabi je sledil premik na Hajndl, kjer so se pripadniki
diverzantskega voda popolnili s strelivom in z ročnimi bombami
ter se skladno z ukazom vrnili v Ormož. Dodeljeni so jim bili
novi položaji v rajonu Lešnica in naloga za bojno delovanje v
primeru napada nasprotnika na Ormož iz katere koli smeri. S položajev
na območju Lešnice se je diverzantski vod zaradi slabega vremena
in na podlagi ukaza nadrejenih umaknil k Tomažu pri Ormožu, kjer
so jih predstavniki NZ KS Tomaž prenočili in zjutraj nahranili.
Naslednje jutro je bila enota premeščena nazaj v Ormož, kjer
je dobila nalogo varovanja mesta, barikad, in objektov poškodovanih
ob spopadu z oklepno enoto JLA. Za izvajanje teh nalog se je
vod namestil v Pušencih, na območju kmetije Pšak. S tega območja
so odhajali v nadzor komunikacije Ljutomer Ormož ter komunikacije
Središče ob Dravi Ormož. Pripadniki voda so izvajali redne
obhode območja, varovali določena križišča ter center mesta Ormoža.
Istočasno so pričeli z najnujnejšimi ukrepi za obrambo mesta
pred morebitnim prodorom nasprotnika. Ormož je bil ponovno ogrožen,
ko je kolona tankov prodirala po cesti iz Središča ob Dravi,
vendar so dosegli le rajon Kravjak, kjer so bili z ognjem branilce
v Ormoža zaustavljeni in odbiti.
Po teh dogodkih so se razmere v Ormožu umirile. Diverzantski
vod je ob izvajanju rednih aktivnosti posvečal pozornost možnosti
desanta, zato so urili aktivnosti za protidesantni boj in večkrat
zavzeli različne predele možnih desantov v neposredni bližini
mesta.
Ko Ormoža ni več neposredno ogrožala JLA, je prišlo do nepredvidenega
zapleta. Na avtobusu v barikadi pri blagovnici TIMA so popustile
zavore, zaradi česar je vozilo zapeljalo na protioklepne mine,
ki so bile nameščene pod kolesi. Grozila je eksplozija in prava
katastrofa za mesto. V diverzantskem vodu je bila oblikovana
skupina, ki je v sodelovanju s pripadniki drugih enot TO odstranila
vse protioklepne mine iz barikade v centru mesta.
Ob demobilizaciji diverzantskega voda v enoti ni bilo posebej
prijetno. Častniki iz Obm. ŠTO Ljutomer so pripadnike razorožili
in enoto razpustili. Pripadniki so vsak s svojimi mislimi odšli
domov. Pričakovali so, da se bo vsaj kak predstavnik občine poslovil
od uspešnega voda, ki v času vojne ni utrpel izgub in je bil
od prvega vpoklica pa vse do končne zmage dejaven, poleg tega
pa so vsi verjeli, da vojne še ni konec. Mnogi so se z mešanimi
občutki vračali v staro okolje, polno negotove prihodnosti, vendar
v upanju, da vse odrekanje in žrtvovanje ni bilo zaman.
Povzetek
Iz opisa delovanja diverzantskega voda je razvidno, da je bila
ta enota zelo aktivna v obdobju priprav na vojno, v obdobju
vojne za Slovenijo ter tudi v času po vojni vse do razpustitve.
Skupaj z drugimi enotami TO in milice so dali pomemben prispevek
za končno zmago. Boji v Ormožu so s preprečitvijo prodora enot
JLA preko mostu upočasnili agresorja, ga delno izčrpali in
omogočili enotam TO in milice več časa za pripravo bojnih aktivnosti.
Zaustavitev nasprotnika v Ormožu je imela tudi psihološki in
motivacijski učinek, saj je bilo iz teh uspehov TO in milice
razvidno, da vsemogočna JLA ni nepremagljiva, kar se je pozneje
pokazalo tudi na drugih območjih, kjer je JLA doživela še več
neuspehov, in pri tem utrpela tudi izgube v živi sili in materialnih
sredstvih.
Danes se Ormožu ne pripisujejo ta vloga in vsi ti uspehi, kot
bi mu pripadala. Krivica je v še vedno ne dovolj podrobno raziskanih
dejstvih, pa tudi v tem, da zgodovino Ormoža pišejo in ustvarjajajo
vsi drugi samo ne tisti, ki so takrat bili tu in vse to doživeli.
Naj ne bo nikoli pozabljeno!
Viri:
- Poročilo o bojni pripravljenosti enot TO
občine Ormož za leto 1988, številka VT SZ 23/11-88, november 1988,
-
Obrazložitev predloga za bojni znak Ormož, številka 34/10-2001,
z dne 11. 10. 2001.
Ernest PLEH